MARTIN MLADI PUŠAVNIK. 
Zala perpoved za otroke, iz pisem Krištofa Šmida. 
Poslovenil F…. G…. 
V Celovci. 
Natisnil Janez Leon. 
Ljubi otroci in vsi mladi ljudje! 
Kakor se mlado drevce nagne, bo tudi rastlo staro drevo; kakor se mladenči ino deklice v svojih mladih letah živeti navadijo, tudi možje ino žene v svoji starosti znajo. »Česar se mladenč navadi, govori sveti Duh, od tega tudi star ne odstopi.« (Pripovest 22, 6.) Drevesa se morjo ravnati, dokler so mlade; ravno tako tudi fantje ino dekleta v svoji žlahtni mladosti vsiga hudiga ino gerdiga odvaditi, kar se ne spodobi, vsiga se pa navučiti, kar je pošteno ino prav. Gerda razvada je kosmata brada, ki se na starost gladko obriti ne da. 
Dokler se vam per starišah dobro godi, radi pozabite koljko dobriga imate. Pogosto ste Bogu nehvaležni, ne spoštujete svojih ljubih starišov, zaničujete svoje brate ino sestre, ste svojoglavni ino malopridni; si per mizi jedila zberate, ino celo ljubi kruhek okolj sebe mečete. oblačila hočete nositi, ki vam jih vbogi stariši omisliti ne premorejo, ino katire se vašimu stanu tudi ne spodobijo. V slabe tovaršije radi zahajate, nevarne ino gerde reči vas veselijo, moliti pa ino lepo Bogu služiti radi radi pozabite. Oh, to je velika zamera Božja, ino strašna škoda je za vas, ako se vsiga tega v mladih letah ne odvadite! Bog tiste otroke močno tepe, ki se v rožnim cveti svoje mladosti gerdo živeti razvadijo. 
Kdor tega ne verjame, naj bere, alj pa pošluša, kako se je mladimu Martinu godilo. Mladi pušavnik vas bo vučil Boga prav spoznavati ino ljubiti, svoje stariše spoštovati ino vbogati, in svoje brate ino sestre ljubeznivo imeti, ino se z vsemi ljudmi lepo zastopiti; vučil vas bo, de bote borno kmetiško oblačilo radi nosili, s hvaležnim sercam jedli ino pili, kar vam Bog da. To bo sreča za vas de je ni veči! Bog vam bo dal na tem sveti veselo zadovoljno živlenje, po smerti pa večno veselje v nebesih. Bukvice, ki vas to vučijo, so več vredne, kakor polna skrinja dnarjov; za to se vam poslovenjene z veselim sercam podajo. 
I. 
Zelen otok 1) [Otok alj okrajna se imenuje suho selo v morji, kteriga voda obdaja.] 
Martin je že v svojim dvanajstim leti pušavnik bil. V neznani pušavi, daleč od svojih starišov je v neki votli skali prebival. Za obleko je nosil ojstro kuto, ktiro si je z belim konopelnim štrikam prepasel; za obutev je imel cokle, alj lesene podplate z remenam na gole noge pervezane. Živil se ni drujiga kakor rib, koreninc ino zeliš, še kruha ni imel. Pil nikolj ni drujga, kakor merzlo studenčnico, ino postelo si je iz maha naredil. 
Gotovo se to vsakimu čudno zdi, ino marskateri bo rekel: »Bil je Martin aboten fant; kako so vender njegovi stariši tako nespametni bili, de so mu kaj takiga v njegovi mladosti dopustili?« Pa le pomalim, nikar prenaglo ne sodite; na zadnje bi vam bilo za vašo besedo žal, in morli bi njo nazaj vzeti, kakor se to večdel zgodi, kader človek od reči marnja, katire so mu le nekoljko znane ino jih še čisto ne pozna. Martin je prav po pameti ravnal, ino tud njegovi stariši mu tiga braniti niso mogli. Ravno njegovo pušavno živlenje mu je pomoglo, de je v bogaboječosti ino v pobožnosti, kakor tudi v ljubezni do ljudi tako popolnama zrastil, de mu jih je malo enakih bilo. Pač je vredno pošlušati, kako se je vse to godilo. 
Martin je imel prav prav pobožne ino bogaboječe stariše. Bog jim je dal sedmero otrok, in Martin je bil med jimi narstariši. Oče ino mati sta si vse perzadela, svoje otroke, kar je bilo mogoče z živežam ino oblekoj lepo preskerbeti. Oče, ki jim je bilo Filip ime, so svoje male njive obdelvali, svoj travnik ino pa vert za hišoj z lepim sadovnim drevjam nasajen, tako pridno oskerbeli, de je bilo kruha, mleka ino sadu vedno dosti per hiši. Ravno tako so tudi per bučelah veliko srečo imeli. Znali so lepe jerbase plesti, ino kar je bilo fantov, so jim morli verbove terte beliti, 1) [Ličiti.] alj pa kaj drujga maliga pomagati. V časih so tudi veškimu ribiču, bogatimu Tomažu ribit pomogli, ino per tem svoj perslužik imeli. Mati so pa doma prav pridno gospodinili, zravn pa še sake 2) [Mreže.] pletli, in dekleta so jim morle k temu konoplino presti. Tako sta lehko svoje otroke z vsim potrebnim preskerbela. Narveč jima je pa na skerbi bilo svoje otroke pobožno v čednosti spodrediti. »Če jih lepo odrediva,« sta večkrat med seboj djala, »jim narboljši doto alj erbšino zapustiva.« 
Med vsim otrocmi sta zaliga Martina narraji imela. Bil je prebrisane glave, in vse kar je počel, mu je šlo urno ino gladko od rok; pridno je delal, ino vsakimu človeku je rad postregil. Bil je pa tudi ravne postave, ino lepiga lica, ko roža. Njegove bistre oči, lepi obervi ino rumenkasti, kodrasti lasje so vsakimu dopadli. Njegov boter, bogat ribič Tomaž, so mu iz pepelnastiga sukna jopič ino dolge hlače omislili: in ta obleka se mu je prav lepo prilegla. 
Če je pa ravno Martin imel vse te lepe lastnosti, in je veliko dobriga obetal, je imel tudi svoje slabosti, ki so bile graje, alj tadla vredne. Bil je silno svojoglaven, povsod je svojo terdil, in močno mu je zamerzelo, če mu je kdo zopergovoril; clo stariši so ga morli pogosto s hudim persiliti, de jim je bil pokorn. Svojim bratam ino sestram je hotel zapovedovati, in če ga bogali niso, se je jezil, ino z njimi kregal ino prepiral. Kedar je v časih per svojim botru, bogatima ribiču, kosil, mu je že doma vsaka jed bila preslaba: večkrat je nevoljno godernal, ino je komaj perpravil, po jedi Boga ino stariše zahvaliti. Skoraj vsak dan so ga stariši svarili; bilo mu je scer hitro žal, večkrat se je milo razjokal ino terdno obljubil, se poboljšati; pa kmalo je bil spet ko poprej. Stariši so začeli čez to močno žaljovati, ter so se bali, nad njim namesto veselja, le dosti žalosti včakati. Stari ribič, njegov boter, so mu mnogokrat rekli: »Martine! Martine! le čaj! Bog te bo moral še v eno posebno šolo poslati, in te prav ojstro zvučiti, de bi še kedaj kaj veljal!« 
Hiša, kjer je bil Martin doma, je stala na griču, 1) [Homci.] iz kateriga se je daleč daleč po morji vidilo. Posebno lepo se je iz hiše skoz okno v sredi morja mala okrajna vidila, ki so ji zelen otok rekli, ker je bila vsa z zelenim drevjam ino košatim germovjam obrašena. Nihčer ni tam prebival; le oče so se večkrat tje peljali, šibja za jerbase narezat, zakaj tam ga je bilo vse polno. Martin je bil že močen zadosti, de je pomagal očetu veslati ino šibje rezati; zato so ga večkrat s seboj vzeli; ino vselej je bil vesel, de je smel z jimi. En večer oče rečejo: »Jutro, če bo vreme za to, ino tako tiho ino mirno kakor nicoj, greva skupej na otok.« Veselo je Martin poskočil: samiga veselja, de bo smel z očetam na otok, ni mogel vso noč zaspati. 
Zjutraj, kakor hitro se je začelo deniti ino se juterna zvezda skrivati, je bil Martin že na nogah. Pridno pomaga materi potrebno v čolnič spraviti. Potreba je bila, se z mnogoterim preskerbeti. Enkrat se je že pergodilo, de se je vreme naglo spremenilo; oče ino Martin nista mogla tri dni iz otoka, de jima je že za hrano (živež) hudo šlo. Za to so ju mati zdaj s kruham, mlekam ino putram obilno previdli; tud pisker ino skledo so jima dali, de bi si v sili saj tople juhe (župe) skuhala. Na zadnje so že očetov plajš prinesli, de bi se z njim ogernila, ako bi persilena bila, na otoki prenočiti. 
Vse je bilo že za odhod pripravleno. Martin stopi po nov slamnik, ki so mu ga boter Tomaž ob zadnim sejmi 1) [Semi.] kupili. Marta pa, njegova prijazna sestrica, mu prinese lep zelen prevez (panteljc), in mu ga hitro s knofeljcami (kičkami) na klobuk perpne. Oče mu že velijo: »Martine! vzemi dva jerbasa, mislim, de nama bota prav prišla.« »H čemu pa?« popraša Martin. Oče se mu nasmejijo rekoč: »Boš že vidil; kaj se ne zaneseš, de je moja misel pametna? Si ravno kakor več drujih, ki hočejo tudi že naprej vedeti, zakaj Bog to alj uno naredi alj perpusti. Le stori, kakor sim ti rekel, in boš vidil de bo prav.« Berž teče Martin po jerbasa. 
Oče ino Martin se zdaj odpravita. Mati ino otroci nju k morji do čolna spremijo ino že daleč za njima vpijejo, rekoč: »Srečno se vozita! Bog daj, de bi zdrava ino vesela spet nazaj prišla.« – Martin pomaga očetu tako pridno veslati, de se je dobro vgrel, ino moral jopič isleči. Srečno perveslata do otoka; zapeljala sta še eno malo okolj, dokler prideta h kraju, kjer je bilo narlepši verbje, in tudi dobro v kraj vstaviti. Stopta na suho, ino oče čoln z vervjoj za pervo verbo pervežejo. Brez odloga za delo sežeta. Oče s svojoj sekiroj verbja naklestijo ino ga s tertami v butare povežejo. Tudi Martin je s svojo sekirco vejc nasekal in jih v manjši butarce povezal. Potem znosta vsak svoje butare v čolnič. Očeta je veselilo, de jim je Martin tako pridno pomagal. »Tako je prav, so rekli, de otroci svojim starišam, koljkor jim je moči, pomagajo. Kakor oče težji butaro rad nosi, tako tudi naj sin ležej breme nese.« 
Ko sta šibje v čolnič znosila, rečejo oče: »Zdaj si pa počiva ino kosit pojva! Kdor delo dokonča, sladko počiva; dvakrat bolj mu tudi po storjenim delu jesti diši.« Veselo Martin očetu postreže. Pernese pod jagned v senco na breg blizo morja verč mleka; v skledo kruha nadrobi, ino mleka nalije. Opravita, kakor je bila doma navada, molitev pred jedjoj, se na lepo zeleno trato vsedeta ino vsaki za svojo kositarsko žlico prime. Sirovo sladko mleko se jima je prav dobro prileglo, in kedar sta skledo spraznila, že vsak svoj kos kruha s putram pomazanga pojesta, kar jima je ravno tak dišalo. Per kosili so mu oče pravili, kako so njihovi dedek svoje dni na tem otoku prebivali, de so se pa poznej na suho preselili. »To so bili bogaboječ, pošten mož! so rekli. Hišo, ki jo še mi zdaj tam blizo vesi imamo, so oni nam, svojim vnukam ino prevnukam zapustili.« – »So pač prav imeli moj rajni preddek« je rekel Martin »de so se bližej h ljudem spravili. Fletno je szer na otoki, vender bi za cel svet tukej tako daleč od ljudi prebivati ne htel.« 
Po jedi sta Boga zahvalila ino oče so djali: »Zdaj ti hočem še posebno veselje narediti. Prinesi jerbasa iz čolna in pojdi z menoj.« Oče peljajo Martina daleč v gošavo. Prideta na širok zelen prostor, kjer je lepo orehovo drevo stalo. Lepo visoko drevo je košato rastilo, ino njegove veje so polne orehov visele. Martin to viditi, se je močno razveselil, zakaj orehi že dolgo let niso nosili, ino od tega drevesa na otoki še nikolj slišal ni. »Vidiš mu pravijo oče, ta oreh so tvoj prededek vsadili; kar so jih že več nasadili, je že malo kaj videti. Tamo gor na uni skali pa je v starih časih hiša pošteniga moža stala«. Ne koljko časa je Martin dobriga prededeca hvalil, de so tako verljo drevo vsadili, pa kmalo je začel orehe po trati poberati ino jih lušiti. Narpervo je zeleno lušino z zobmi olušil, po tem je rjavo zgriziti skušal, de bi prišel da jedra, kar mu je prav težko stalo.« »Oče! je djal, zakaj je vender Bog to sladko jederce v dvojno lušino zaklenil, v eno grenko kakor žolc, v drugo pa terdo kakor kamen?« »Ljubi moj! so djali oče, Bog je to prav modro naredil; dobro jedro, ki iz nja toljko drevo izraste, je v terdo lušino zahranil: grenka pa brani mišam in drugim živalim, de jedra ne snejo. Tudi nas Bog skoz leto podobo gotovo užiti hoče, kako naj vse grenko ino težavno, ki nas na sveti zadeva prenesemo. Kakor orehov zavolj grenke ino terde lušine ne zamešujemo, temuč jih zavolj dobriga ino koristniga jedra za dar Božji imamo, ravno tako mormo tudi križe ino težave za dobro spoznati. Terplenje se nam szer vidi s perviga grenko ino težavno, alj terdno mormo zavupati, de tudi sladko jedro v sebi ima, ki se nam bo zadnič perkazalo, ino nam, lep dobiček prineslo!« 
Oče zlezejo na oreh, ter eno vejo za drugo otresajo. Martin pa orehe, ki so po njem leteli, veselo v svoj jerbas pobera. Ni maral za to, če so ravno po njem bunkali, še le smejal se je. S časama mu je bilo vender te orehove toče, kakor je rekel, preveč; za to se je začel vmikati, ter je bolj od kraja poberal. Kedar je jerbas napolnil, ga je v čolnič zanesil, orehe v vanj usul, ino se s praznim hitro pod drevo povernil, kjer je orehov spet na debelo ležalo. Reče h očetu: »Kako bojo mati veseli, k jim bova toljko orehov damu perpeljala, in kako se bojo otroci veselili, de jim bom imel toljkanj deliti! Jes se že tega zdaj veselim! Gotovo ni veči veselja, kakor drugim veselje narediti.« 
II. 
Strašno huda burja. 
Martin ino oče sta še v temni hosti skerbno spravljala, kedar se začne od suhiga kraja černo oblačiti, ino ona nista ob časi hudiga vremena vgledala. Ravno Martin spet poln jerbas v čolnič zanese, ino se velikiga kupa orehov veseli, – kar, ko bi trenil, strašna burja vstane, de se drevesa po bregi vklanjajo ino na morji valovi vzdigujejo. Grozoviten piš odterga čolnič, ino ga s seboj na morje odžene! 
Martin od strahu na ves glas zavpije. Oče se prestrašijo ino berž na breg perletijo, alj Martina že daleč na morji zagledajo, ino vpiti slišijo. Ljuto 1) [Hudo.] morje grozovitno šumi; valovi čolnič zdaj visoko povzdignejo, zdaj tako globoko potuknejo, de ga ni videti, kmalo se spet perkaže in se tako dalej in dalej naprej zible. Vidli so oče vbogiga fanta zdaj roke k nebesam moleti, zdaj proti bregu stegati; nja vpitja pa ni bilo mogoče slišati od prevelikiga šuma po drevji ino na morji. V nekih minutah se je celo nebo s černim oblakam prevleklo, ino temna noč je morje zaveznila. Med strašnim gromenjam so svetli bliski iz černih oblakov v temno morje švigali, ino černe megle pa šumeče valove v časih razsvetlili. Le kedar se zabliskalo, so žalostni oče čolnič vgledali, kako se maji, ino pa svojga vbogiga Martina, kako roke povzdiguje, ki so jih po belih rokavah že od daleč spoznali. Zdaj nagla ploha vlije, ino celo morje zagerne, de ni blo mogoče kaj videti več. Oče niso vidili čolna ne svojga ljubiga Martina več; se od prevelike žalosti pod eno verbo veržejo; ino cel večer ino vso noč v veliki bridkosti prezdihujejo. 
Tudi mati ino otroci so bili doma v velikih strahih. Kedar je burja tako naglo perhrula, ino ni bilo zeleniga otoka zavoljo hudiga vremena videti več, so se otroci vsi tresli, ino mati, bledi ko smert, jim reko: »Molite, otroci! naj sam Bog ovarje, de bi to strašno vreme vašiga očeta ino brata na morji ne dobilo. Ako bi se jima to pergodilo, tako jima Bog pomagaj!« Otroci okolj matere pokleknejo ino molijo. Kedar se začne vedriti ino zelen otok spet na svetlo pride, gledajo mati ino otroci vedno skoz okno, alj bi se kaki čolnič vidil. Ni ga bilo viditi. Mater je celo noč močno skerbelo; niso očesa zatisnili. 
Drugo jutro je bilo prav lepo ino jasno. Solnce je že visoko na nebi stalo, ino kedar že zmiram čolna ni bilo perčakati, jih že veči skerb obhaja. Bilo je poldne ino čolna še ni. Groza mater premaguje; hitro k Tomažu ribiču tečejo in jim jokaje svojo silo tožijo. Ribič se vstrašijo ino z glavo zmajujejo, rekoč: »To se mi nevarno zdi, de nju še zdaj ni! zapeljal se bom na zelen otok gledat, kaj delata, de tako dolgo ne prideta.« Gredoč v čolnič stopijo, ino se na otok peljajo. 
Mati ino otroci niso mogli perčakati, kaj de bo. Zdaj čolnič od daleč vgledajo. »Hvala Bogu,« rečejo mati, «de Tomaž sami ne pridejo! zdaj je že vse dobro!« Veseli grejo z otrocmi naproti, alj kedar se čolnič perbliža, mati od strahu pobarajo: »Kam je pa Martin?« Oče vsi bledi ko smert, žalostno mater pogledajo, ino molčijo. Žalost jim je besedo vzela. 
Tomaž sosed materi rečejo: »Bog vas potolaži v vaši žalosti! Martin je v valovih vtonil le v Božjo voljo se podajte! Saj kar Bog stori, vse prav naredi! De si je ravno Martin tudi tvoje slabosti imel, je bil vender le dober ino bogaboječ mladenč ino nadjam (troštam) se, de se mu zdaj v nebesih bolj godi, kakor na zemlji nam!« 
Mati se pa niso dali vtolažiti, njih žalost je bila neizrečeno velika. Tudi otroci so se na ves glas jokali. Niso več nja slabih, temuč le dobrih lastnost so pomnili. Oče od prevelike žalosti jih tudi niso tolažiti mogli. Zadnič je stariše kakor otroke narbolj še ta misel vtolažila: »Bila je Božja volja tako! Bog ga je k sebi vzel, njemu ga izročimo. Tam gor v nebesih bomo svojga ljubezniviga dobriga Martina spet vidili!« 
III. 
Skaloven otok. 
De so ravno starši, bratje ino sestre po Martinu žalovali, kakor bi mertev bil, je vender že živel. Moral je scer na Ijutim morji smertne težave prestati; zakaj vseskozi je mislil, de se bo zdaj no zdaj čolnič v valovih potopil. V svoji veliki bridkosti je neprenehama roke k nebesam vzdigoval ino Boga prosil za vsmilenje ino pomoč. Zadnič zažene burja čolnič na skaloven otok. Kedar vidi, de čolnič na terdim stoji, hitro vunkaj skoči, prebrede ob kraji penasto vodo, pride čisto na suho, ino ves moker od dežja kakor od morja na pervo skalo zleze. Kedar si je od strahu spet enokoljko odihnil, na šumečo morje pogleda, ino ker vidi, de je strašne nevarnosti rešen, pade na svoje kolena, povzdigne roke ino začne Boga hvaliti, rekoč: »Ti o Gospod! katerimu so tudi vetrovi ino morje pokorni! Ti o Gospod! kateriga sim v smertnih težavah v pomoč klical, Ti si moje vpitje vslišal! Bodi hvalen vekomaj!« 
Na to pogleda za čolničam; valovi so ga ravno v sredo med dve visoke skale v votlino zarinili. Spet začne Boga hvaliti, rekoč: »Dober Bog! narbolj vučen brodnar bi ne bil mogel tako gladko med te skale nagnati! Kdo je čolnič brez vesla tako varno semo zapeljal? Kdo je vižal vetre ino valove, de so me ravno tu sem perpodili? Ko bi bil čolnič le nekoljko bolj na desno alj levo perletel, bi se bil na skalovji v kose razdrobil, ino v valovih bi bila moja gotova smert! Ti o vsmileni Bog! ki si neskončno dobrotliv, ino vse po svoji modri previdnosti vladaš, 1) [Vižaš.] ti sam si me iz nevarnosti rešil! Vse svoje žive dni bom tebe hvalil!« 
Začelo se je jasniti ino večerno solnce je skoz lepo rumene oblake posjalo. Martin se na visoki skali po širokim morju ozira. 2) [Ogleduje.] Selen otok s svojim velikim, košatim drevjam ni bil veči videti, kakor kupec zeleniga maha, kar bi ga mogel s svojim slamnikam pokriti. Že dalej je bila suha zemlja ino se mu je zdela v kraji sveta, kjer se nebo ino morje objemata. Narveči gore so bile, kakor nizki, černkasti oblaki, od večerniga solnca sem ter tje rudečo obsijani. Martinove domačije pa, griča, na katerim je očetova hiša stala, ino dreves okolj nje, ni bilo čisto nič videti. Žalostno se je razjokal, rekoč: »Oh preljubi Bog! kako strašno daleč sim vender jes od svojih ljubih starišov, bratov ino sester! Leto pečovje, na katerim sim zdaj, se od ondod že viditi ne more! Nikolj ga še nisim vidil, nikolj kaj slišal od njega. Pravli so le pogosto, de na te kraj še nad petdeset milj ni zemlje najti. Gotovo mislijo moji stariši, de sem vtonil; ne bo jim na misel prišlo, mene tukaj iskati. Bom pač poskusiti moral, če se bo dalo v tem čolniči k njim prepeljati.« 
Šumeči valovi so se po malim vlegli, morje je vtihnilo, ino se izčistilo, kakor zeleno ogledalo. Morska voda je vpadla ino čolnič čisto na suhim obstoji. Martin iz skale spleže ino gre v čolnič, alj prestrašil se je vgledati, de se je dno razklalo. 1) [Poden razcepil.] Nekoljko orehov je skoz zletelo ino po skalovji ležalo. Tudi strani ste se le toljko še deržale, de niso razpadle. Tako nevsmileno je vihar čolnič na skale trešil. »Moj Bog vender, pravi, čolnič je zanič, ino vesla sim obedva zgubil. Zdaj bom na tem pustim otoki vjet ino zapert. Vse svoje žive dni bom moral tukaj ostati, ino ne očeta ne mater ne bratov ne sester svojih na tem sveti več vidil ne bom!« V čolniči je stermel, ves bled ino prestrašen, je zdihvaje roke povzdigoval, ino gorke solze so se mu po lici vdirale. 
Zdaj se v dežovnih oblakih, ki so le od eniga kraja nebo zakrivali, lepa maverca (boži stol) perkaže, ino le tudi v morji vidi. Maverca v morji je bila nekoljko bolj bleda; obedveh pak je bilo viditi, kakor velik okrogel, presilno lep sedmiro pisan perstan. Ta prečudno lepa perkazen je Martina toljko rezveselila, de je v njo ves zamaknjen djal: »O moj Bog! ker si ti v svojih delah toljko prijazen – kako bi bili ljudje še žalostni ino brez vsiga zavupanja v Tebe! Lepa maverca naj tudi meni ljubeznivo znamnje Tvoje prijaznosti ino vsmilenja bo, kakor je nekdaj Noetu bila! Kakor za dežam spet solnce posije, ino le za hudim vremenam lepa maverca perkaže: tako pošiljaš tudi ti za terplenjam veselje, ino za žalostjo spet vesele dni. Alj mi že toljkanj težav ino nadlog pošleš, vender se bo moja žalost v veselje spremenila. Saj si me ravno smerti rezbil – kako bi pa tudi še zanaprej za mene ne skerbet! V tebe hočem zavupati, ino spet veseliga serca biti!« 
Zdaj narpoprej betvo 1) [Majhino.] živeža, kar mu ga je še ostalo, pos-hrani. Orehe v jerbas pobere ino jih na neko ravnino med skalo nasuje. Še jih je nekaj jerbasov nabral. Verči z mlekam so se v barji zvernili ino pobili. En sam verč še, piskar za kuhat ino pa skleda mu je še cela ostala. Rahlo vse to prime, ino med skale zanese. Tud drugo malo orodje iz čolna tjekej znosi – kakor veliko ino malo sekiro, očetov plajš, svoj jopič ino kaj drujga maliga. Zdaj je bil prav vesel, de je bil zapored spet vse v čolnič znosil, kar se ni več na zelenim otoki potrebovalo. Tudi deske od čolna je krušil, ino jih dalej na suho zavlekel. »Kdo ve,« pravi sam per sebi, »alj mi ne bojo še prav prišle; bi jih saj škoda bilo, de bi po morji, kedar spet zraste, odplavale.« Delal je Majhino. še dolgo v noč, ino bela Ijuna, ki je morje ino skale posrebrila, mu je svetila. 
Cel den delati ino toljkanj strahu prestati, ga je močno vtrudilo: vender ga je bilo strah, pod milim Bogam tako na samim prenočiti. Spet ga je skerbeti jelo, kako se mu bo še na tem otoki godilo. Vender si je mislil: Bog je dosehmal za mene skerbel, on me že posehmal zapustil ne bo. Saj njegov preljubeznivi Sin govori: Ne skerbite za jutri! Odmolil je po navadi svojo večerno molituv, ino se zraven svojga premoženja vleže. Na otoki ni močno dežilo, ino skalovje je že blo spet vse suho. Z očetovim plajšam se odene, še enkrat se Bogu perporoči, ino mirno zaspi. 
IV. 
Terda hoja. 
Martin, ves truden, je na terdi skali celo noč tako sladko spal, kakor bi bil na mehki pernci ležal. Sperviga je imel težke senje. Senjalo se mu je, kakor de bi slišal grometi ino morje šumeti, ino de se zmiram v čolni po morji semtertje zible. Zdaj mu je bilo kakor bi se s čolnam vred v serdite valove topil, kmalo spet, de se je čoln ob skalovjii raztrešil, on v vodo padel, ino de se za stermo skalo prijema, pa na njo splezati ne more. Proti jutru pa je imel prav sladke senje. Senjalo se mu je, de je k domu prišel. Stariši, bratje ino sestre so bili ravno na verti. Vse drevesa so bile polne lepo zeleniga perja, ino pa rudečih jabelk ino rumenih grušek, de še ni svoje žive dni nikolj takšnih vidil. Oče so ravno na verhu velikiga jabeljna sedeli ino jabelke tresli. Po tleh pa so se jabelka svetle, ko živ ogenj. Mati ino otroci so jih urno v fletne jerbase poberali, in ko Martina vgledajo, ga z neizrečenim veseljam pozdravijo. Oče hitro iz jabeljna zlezejo, ino mu prijazno roko podajo; mati pa mu iz verhaniga jerbasa narlepših jabelk v dar ponudijo. 
Ravno seže Martin v svojih veselih senjah po jabelki – pa se prebudi. Morski ptiči so, ko se je den naredil, okolj visokih skalj ferklali, ino s svojim vrešam nja zbudili. Kedar pregleda, ino vidi nad seboj strašne skale visiti, kakor de bi hotle na nj pasti – se potem na široko morje ozre 1) [Ogleda.] ino drujga ne vidi, kakor nebo ino vodo, ga začne groza biti. Serce ga je začelo boleti, ino milo se jokati začne. 
Vidi trumo marskih ptičov z velikim vrešam veselo proti suhi zemli leteti, ino misli sam per sebi: »O ljubi ptiči! ko bi mogli moje preljube stariše pozdraviti, ko bi jim vi mogli povedati, de še živim, samo de sim tukaj v sredi morja vjet! Moj dober oče ino moj ljubi Ogleda. boter bi se gotovo podstopila po mene priti, naj bi še tak nevarno bilo!« 
Hitro si pa spet henja, vdane, ino svojo juterno molituv prav pobožno odmoli. Potem si vzeme za zajterk (kosilce) nekaj orehov pa košček kruha, ino se nameni otok prav ogledati. »Morebit,« je mislil najdem kakih sadovnih dreves, alj rodovitnih germičov, de bom imel kaj živeti, dokler me Bog od tod ne reši. Tudi je lehko mogoče, de kakšni ljudje tukaj prebivajo, ki znajo gotovo tudi čolnariti; oni se bojo mene vsmilili, ino me spet k domu spravili. 
Vzeme si še dva kosa kruha, ji s putram pomaže, ino v svoj robec 1) [Hadarco, facelat.] tako položi, de je puter med njima po sredi. Tudi orehov, kar jih je zraven šlo, skerbno zaveže. De bi jih več nadeval, ino ne imel tak težko nositi, jih je poprej iz zelene lušine olušil. Na to si iz verbovih paličic narmočnejši pojiše, jo s sekiro perseka, de bi na pot palico imel, vzeme svoj punkelc in gre. 
Pot je bila težavna ino nevarna. Mogel je visoke skale preplezati, ino se po globokih prepadih podati, če je hotel naprej priti. Cel otok ni bil drujga, kakor golo skalovje, samih visokih zagorelih skalj, ki so visoko iz morja kipele, ino po sredi otoka se zmiram višej ino višej vzdigovale. Serze mu je od groze toklo, 2) [Treslo se, bilo.] vse to viditi. Veckrat je prišel v kak prepad, iz kateriga mu ni bilo priti, kakor se verniti po pervim poti nazaj. Pogosto je poskušal na kako skalo splezati, pa mu je bila presterma, in moral je z veliko nevarnostjo spet nazaj zleziti. Nikjer ni bilo človeka oslediti tudi živali ni bilo nobeniga sledu. Zastonj je jiskal zadunosniga drevja ino germovja; že zelenja ni vidil drujga, kakor malo maha, ki je semtertje po skalah rastil. Le tam pa tam je prišel do germa nizkih jelk 1) [Hojk.], ki so po skalovji slabo rastle. Zato je žalostno zdihvaje k nebesam pogledal rekoč: »Moj Bog! alj mi je dolgo v tej strašni pušavi ostati, moram lakote vmreti.« 
Vender je zavupal, že kaj boljga najti, ino je le naprej šel, de je ravno bila pot težavna. Solnce je po skalovji močno perpekalo. Po čeli ino po celim lici se mu je put cedil, ino začelo ga je močno žejati. Skale pa so bile vse suhe ino puste, kakor de bi bile ogorele. Spet začne zdihovati: »Oh moj Bog! prej bom moral žeje ko lakote konec vzeti! Pomagaj mi saj, ljubi Oče nebeški!« Gre še nekoljko naprej, ino sliši vrelc šumljati. Berž leti kje ino najde scer le majhen studenc, voda pa je bila merzla no čista ko srebro. Tam per studencu se vsede, de bi se nekoljko ohladil, ino po tem se je prav za žejo napije. Pergrizne košček kruha, nekoljko orehov poje, ino spet pije. Nikolj še ni spoznal, koljka dobrota Božja je voda, kako malo jo pa ljudje spoznajo, kjer nje dosti imajo. »O Ti moj Bog! »pravi« kako si dobrotliv, in kako serčno te zahvalim, de si me z vodoj spet poživel! Dokler bom tukaj, bom imel vode dovolj. Pa kako dolgo bom še s kruham ino orehami s-hajal? Vender ti, ki me nisi dal žeje vmreti, me bodeš tudi lakote rešil! Vsaka pomoč, ki jo daš, je nova zastava, de bodeš še zanaprej pomagal; tako so me mati vučili.« 
Šel je dalej gor za studencam ino pride v gojzdik, 1) [Log, malo hostico.] kjer so same mlade lepe hojke rastle, ino tukaj je bister studenc iz skale izviral. Skala je bila od tod že precej visoka, in dobro pol ure je moral Martin leziti, preden je do verha prišel. Zdaj je bil na verhi otoka. Serce mu je vpadlo, viditi po celim otoki toljkanj skalovja, ki je bilo z jelkami semtertje obrašeno, krog in krog pa neizmerno široko morje. »Tako sim vender je rekel, čisto sam tukaj na nerodoviten (pust) otok tako rekoč posilen, kjer me neizmerno morje daleč od živga človeka loči. Alj za to že obvupal ne bom! Bog, ki me je iz burje rešil, me bo tudi tukaj ohranil. Dolj pod tem zelenim jelkami, per studencu bom stanoval, in kar še živeža ino druge ropotije imam, bom tukaj pos-hranil. Na verh te skale pa bom vsak den sedet hodil, ino gledal, alj od kod ktera barka pride, ki bi me spet na suho spravila!« 
Večerno sonce je zdaj zahajalo, ino se je po dalnih krajih s svojmi svetlimi žarki oziralo. 1) [Posijalo.] Njegovi domači hribi so se svetili, kakor zlato, od solnčnih žarkov obsijani. S solznimi očmi se Martin po njih ozira ino pravi: »Ljubi Oče nebeški! ki si me od mojga doma tu sem postavil, ki si moj čolnič tako varno vodil, de ga burja ino hudo vreme nista potopila – Ti tudi vsako še toljko barko lehko tako vižaš, de bojo ljudje meni v pomoč prišli, brez de za-me vedo, ino me spet nazaj perpeljali v moj preljubi dom. Saj Tebi vse mogoče je. Ti v jamo peljaš, pa lehko tudi vun izpeljaš. V vsim le tebi zavupam!« 
Spet potolažen gre nazaj v gojzd, se pod košatim vejami jelke na mehki mah vleže ino prav sladko zaspi. 
V. 
Huda lakota. 
Martin se je živel z betvam kruha ino pa z orehi, kar jih je še imel, ino je hodil vsak den na verh skale čakat, de bi ktera kupčovavska barka, alj kteri ribič s svojim čolnam blizo otoka pervozil. Pa alj je ravno gledal, de so ga oči bolele, vender na zelim dolgim ino širokim morji barke ni blo videti. Bil je v strahu, de bo moral na otoki še gladu vmreti. Previdil je, de mu je treba z malim živežam, kar ga je še imel, po malim obračati, de bi še dalej z njim iz-hajal. Za to je kruh z nožčikam zarisal, koljko si ga bo vsaki den vrezal, ino pojedil. Majhen, majhen koščik je imel na den, ino še ta je bil že terd ko kamen. Moral ga je poprej per studenci namočiti če ga je hotel pojesti. Tudi orehe, ki so mu še ostali, je bolj na tenko preštel, kakor skopec 1) [Klapec.] svoje cekine, ino le malo si jih je za vsak den odštel. Nikolj ni bil sit, pa vonder je bilo čedalj manj kruha ina manj orehov. Prišel je den, de je zadni košček kruha ino sledne orehe povžil. Ves v skerbih se zvečer vleže, ino zjutraj ko vstane, je bil silno lačen. Začne spet k Bogu zdihovati, rekoč: »Oh preljubi Bog! jes ne verjamem, de bi ti mene pustil lakote konec vzeti! Saj si doslej tako ljubeznivo za mene skerbel. Ti si mi dal nekaj živeža na te otok, de nisim že zdalnaj od gladu vmerl. Kruha ino orehov nimam zdaj več, ti mi boš pa drujga živeža spet najti dal. V tebe zaupam, ti me gotovo zapustil ne boš.« 
Skerbno jiše ino gleda po otoki, kje bi blo kaj koreninc, alj zeliš, de bi se z njimi živel, pa čisto malo jih je najdil, kjer je vse golo skalovje bilo. Le za studencam je že precej bobovca (kreše) rastlo. Željno je njegovo zeleno perje obiral, ino stebla (kocene) žvečil, ter od izvira do morja skerbno vse obral, vender se do sitiga ni mogel najesti. Ves slab od gladu se vsede per morji na skalo, gleda proti suhi zemlji ino pravi: »O moj Bog! koljkanj tvojih dobrot sim tamkaj zavžival, na katere nisim porajtal; še prav iz serca nisim tebe zahvalil za nje! O tamkaj ljub kruhek iz zemlje čudno raste! Tamkaj je dovolj sadovitnih dreves, ki so polne dobrih jabelk ino sladkih grušek, tako de le vse veje k zemlji šibijo, de bi jih ložej obrali! Tamkaj so bili tudi za mene, tako rekoč, potoki medu ino mleka polni. Odpusti mi, de te nisim bolj serčno za vse to zahvalil. Oh, mi tvoje dobrote že le prav spoznamo, kedar jih več nimamo. 
Kedar je to govoril, vgleda v čistim morji ribic, ki so rudeče plavute ino černe oči imele, veselo sem no taj švigati. »Ko bi jih le vjeti mogel,« si je mislil »bile bi dobre, moj glad vtolažiti. Pa saka nimam, ino z rokami jih ni moč vloviti.« Pred očmi ribe imeti, pa jih ne dobiti, je gladovnimu Martinu še hujši bilo; in drugač kakor s sakam, ribe loviti še nikolj ni vidil. Spet Boga prosi, rekoč: »Ljubi Oče! saj tvoj ljubi Sin vuči: »Alj sin očeta za ribo prosi, mu ne bo kače dal.« Navuči me vender, kako bi ribe lovil, de bi od glada ne vmerl. 
Zdaj perleti ptičica s červičkam v kljuni, ino se na vejo ene jelke nad morjam vsede. »Dobrotlivi Oče nebeški!« reče Martin, ti živiš ptico pod nebam, kakor nas tvoj ljubi Sin vuči, in kakor zdaj sam vidim: ne daj še mene reveža konec vzeti!« Ravno je hotla ptičica červička, ki se je zvijal, s kljunam k veji pertisniti ino vmoriti, kar ji v vodo odpade. Berž je perletelo mnogo ribic, ena je červička popadla ino požerla. 
»Ji, si misli Martin, ko bi bil červiček na niti pervezan ino bi ga ribca požerla, bi jo znal po niti z vode potegniti.« Vzeme slamnik, ki je zravno nja ležal, razreši zelen povoj alj pankelc, ki mu ga je bila sestra okolj perpela, ga razsudra, ino si iz nja dolgo nit izsuka; pojiše červička, ga na nit perveže ino v vodo spusti. Pa tako blizo k njemu si ribce niso vupale. Zdaj nit na svojo palico perveže, ino tako spet červička v vodo verže. Kmalo kavsne ribca po njem, in ga pužre; alj Martin le prašno nit iz vode potegne. »Tako ne bo nič, je djal, bi imel biti ternik na niti, de bi le ribca na-nj obesila. Vzeme eno debeliših knofeljc (kičic) s katermi je bil povoj na slamnik perpet, jo vsloči, 1) [Vkrivi.] kakor kavelček, jo za glavco terdno na nit perveže, na kavelj 2) [Vodico.] červička natakne ino ga v vodo spusti. Berž ga je spet ena riba požerla. Martin hitro nit potegne, ino de ga veselje! – na nji se lepa svetla ribca premetuje. Kmalo njo izsname, in še večkrat zapored ravno tako naredi. Ni mu vsakobart po sreči zneslo, pa vender je v kratkim nekih šestero ribic nalovil. Nja veselje ni za izreči. Med drugim orodjam 1) [Hišnimi rečmi.] ki ga je s čolna s seboj vzel, je najdel tudi kresno gobo. Nabere suhga dračja 2) [Hrasti.] ino zakuri, de bi si ribice spekel. Tako dolgo je že bil lačen, zdaj se spet do sitiga naje! Pokleknil je ino Boga za vse to serčno zahvalil. Neizrečeno ga je veselilo, de je to delo znajdil, ino si je vsak den ribe lovil. 
Pogosto je še veči ribe vidil iz skale v morji plavati, ino je rekel: »Kaj ko bi takih katero mogel vloviti; ena sama bi mi za dva dni zadosti bila.« Dobro si je zrajtal, de toljke ribe na knofelco vjeti ni v stan. Za to je premišloval, kak bi si močnejši vodico dobil. Zdaj mu na misel pride, de mora že nekaj žreblov v deskah biti, ki so mu od razterganiga čolna ostale. Hitro gre, ino en žrebelj iz deske potegne, ga na kameni lepo obrusi ino poojstri, ter ga v slok kavel vpogne. Potem svoj lanen zavratnik 3) [Zavratno haderco.] odveže, ga po niti razdela, ino iz njih prav močno vervico alj žnoro splete, na vervico močen ternik perveže, ki ga je iz žrebla naredil, veči červa na-nj natekne, ino tako mu je zneslo, de je tudi večih rib vlovil. To ga je močno veselilo. 
Pa kmalo je Martin vidil, de nja priprava že ni bila zadosti vbrana. Večkrat je ribo na motvozi že visoko vzdignil, pa mu je spet v vodo padla. Premišluje semtertje, kaj bi tega krivo bilo? Že od svojih otročjih let je bil navajen za vse poprašati, kar ni sam vedel, ino na vse pogledati. Zdaj se je spomnil, de je nekdaj per nekim lovci vidil pušice za strelati, z dvema kaveljnama narete. Svoje sekiri ino pa nož je imel namesti kladva, nakla ino dletva. Veliko ino dolgo se je trudil, preden je takšno vodico napravil. Zdaj je začel z njo loviti, ino redko več se mu je ktera vjeta riba zmuznila, česar je prav vesel bil. 
Pa še zdaj ni bila njegova perprava čisto popolnama. Težko je malimu ribiču djalo, dolgo časa palico zmiram v eni visokosti deržati ino vedno na tenko paziti, 1) [Ahtati.] alj je ktera riba nagrizla, de bi jo hitro izlekel. Enkrat po vodi majhna vejca perplava ino se v motvoz zaplete. Kmalo vidi Martin, de mu ni treba več palice tak napeto deržati. Zakaj če je ravno nekoljko vervice popustil, je že vejca branila, de ternik ni na dno padel. Ravno tako je tudi kmalo vidil, de se že na vejci pozna, kedaj se riba ternka z červam loti, de bi ga o pravim času vun potegnil. Namesti vejce je majhen hlodec na motvoz pervezal. Zdaj je imel dober ternik, ino je prav lehko ribe lovil. Skušati ino premišlovati ga je še več dobriga navučilo. Boga je hvalil, ki je človeku pamet dal, de po njej tako koristne 2) [Dobre.] reči znajde. 
Per vsim tem se je Martinu vender enkrat grozno huda godila; več dni je moral silno gladovati. Morje namreč je bilo tako nepokojno, de ni mogel ribiti, ino valovi so s takim hrumam po kraji pluskali, de si blizo vupal ni. Zato je premišloval, kako bi se za prihodno silo preskerbel, ino pride mu na misel, ribnico v eni jami narediti. Najde res blizo studenca zadosti globoko zvotleno skalo. Napela v njo vode iz studenca, ino kmalo je bila polna jama čiste vode. Kar je rib vjel, jih je tukaj shranoval, in nikoli mu jih ni pomanjkalo. Zdaj je še le bil brez vse skerbi za živež. »Kako veselo je moje serce« je djal »de se mi ni treba več bati, lakote vmreti. Serčno Te, ljubi Bog, za to zahvalim! Zdaj rad ostanem na tem otoki, dokler je tvoja sv. volja. O svojim času me boš še iz moje ječe rešil!« 
VI. 
Skalovna jama. 
Ko se je Martin lehko do sitiga najedil, ino ga več za živež skerbelo ni, je spet začel po svojih starišah, bratih ino sestrah žaljovati. Vsak den, vsako uro se je na vse kraje sveta okolj oziral, al bi ktero barko vgledal. 
Kedar je eno jutro spet na svojo navadno skalo prišel, zagleda veliko barko. Ni bila čez eno milo daleč od nja. Razpete jadra 1) [Rjuhe, ali plahte, de veter v nje piha, ino barke žene.] so se v zlatim, juternim sonci, ki je ravno vstajalo, lepo žarile. 2) [Svetile.] Serčno veselje je blagiga Martina prehajalo; le tresil se je, ker ni vedil, alj bo barka, k otoku prišla, alj ne. Z vpertim očmi gleda v njo, kako se otoku bliža. Hitro gre po hojkino ranto, ki si jo je že poprej perpravil, perveže na njo svoj rudeč robec (haderco alj fajcel) ino verh skale svoj bander sem no tje maja, de bi na barki to znamnje vidili. Pa preden barka tako blizo pride, de bi nja znamnje zagledali, se na enkrat zasukne ino memo otoka odplava. Milo gleda Martin za njoj, ino ko jo ni bilo več videti, se od velike žalosti ino bridkosti spet na skalo verže. – 
Dolgo še bridke solze toči: zdaj pa mu pridejo besede na misel, ki jih nekdaj od svojga očeta slišal je, ko jim po volji ni šlo, namreč: »Večkrat se nam v nesreči božja pomoč prav blizo zdi, pa vender spet zgine. Zato pa že obvupati ne smemo. Bog nas le skuša, ino nas skoz to v zavupanju ino v poterpežlivosti vterditi hoče. Poznej bo on za toljkanj lepši pomagal. In ko bi nas tudi v naši revšini miniti pustil, vender naša vera ne sme obnemagati, de je Bog naš moder Oče, ki nas brezkončno ljubi. Vse, kar nam Bog odloči, je k naši sreči, če ne v sedajnim, saj v prihodnim živlenju.« Ravno tako si je tudi Martin mislil, ino te besede so ga nekoljko oveselile. 
De mu je ravno perva barka odšla, je vender zmiram še zavupal, de bo še ktera druga bližej prišla ino njega rešila. Pa zdaj je tudi vreme bolj ojstro perhajalo. Bilo je že pozno v jesen, noč ino den je dežvalo. Pod košatim jelkami, kjer je doslej prebival, mu ni bilo za ostati. Po njem je teklo, kakor de bi bil pod kapam ležal. Po tleh je bilo vse mokro ino v celim gojzdi ni bilo za eno dlan suhe zemlje. Dežvati je scer nehalo, pa zima se je bolj ponujala. Vedno je merzel veter vlekel, in v gojzdi pod jelkami ni bil več za vetram. Posebno po noči je sroteja tako zeblo, de je ves trepetal. Eno jutro pravi ves zmerzjen: »O moj Bog! kaj bo še v terdi zimi! Alj bom moral po zimi tukaj v gojzdi pod milim nebam na merzlim vetru ležati, bom gotovo zmerznil. Daj mi saj en kotec najti, kjer se bom zimi ino mokroti vbranil!« 
Gredoč se napravi takšen kraj pojiskati. Med visokoj skaloj, verh ktere je Martin vsak den hodil, ino med drugoj ravno tok visokoj, v sredi je bila lepa dolinca. Z veseljam je večkrat v njo iz svojga verha gledal, pa do nje ni pota vedel. Iz ene alj druge skale se dol spustiti, je bilo prestermo ino previsoko. Zato je skušal od drugot v njo priti. Zdaj zagleda nekoljko sto stopaljov (korakav) od studenčniga izvira stermo skalo od zgorej na vdolj tako rekoč razplateno. Zleze na njo, ino skoz precep srečno v vosko dolinco spleže. V eni skali zagleda berlog, dve stari jelke so mu senco delale. V berlogi je bilo precej prestora. Stopi va-nj ino pravi prav vesel: »Ta berlog je prav za mene stvarjen! Tukaj se lehko dežu ino vetru vbranim. Ti vender vse preskerbiš, ljubi Oče nebeški! Ves čas, kar sim tukaj, si me z živežam previdel; dal si mi najti studenca za žejo ogasiti; zdaj si me še z varnim prebivaljšam za zimo oskerbel. Alj me tudi ojstro skušaš, vender tudi v skušanji spoznam, de me po očetovo ljubiš. Nikolj nisim v stan Tebe dosti zahvaliti!« 
Urno si maha nabera ino ga na sonci posuši, zakaj de so ravno noči bile merzle, po dnevi je sonce vender prav gorko sjalo. Na večer je suh mah v berlog znosil in tak je že pervo noč v svojim novim stanvanju na mehki posteli prav dobro spal. 
Martin si je zdaj v ti samoti svojo gospodarstvo 1) [Havšvanje.] naravnal, koljkor je mogel. Pernesil je tukaj sem svoj verč, piskar za kuhati, skledo ino vse kar je imel. Narpervo se je za zimo oskerbel. Nekaj derv je že imel naceplenih, še več jih naseka, ino vse k berlogi znosi, ter jih za eno skalo zloži. Na to je v berlogi zakuril, pa dim bi ga bil skorej zadušil. Premišloval je, koko bi svoj berlog okovaril, 2) [Obvarval.] de bi saj veter do nja ne mogel. Splete si iz verbja, ki mu je še ostalo, nekakšne duri. Dva jelova debla, ki jih je tik 1) [Terdo k berlogu.] berloga v zemljo zabil, sta bila za podvoje. Namesto okovov alj pantov je z verbovim tertam vrate pervezal, de jih je lehko odpiral ino zapiral. Le eno majhno oknice je v vratih naredil, de se je skoz nja svetlo. Zdaj je v berlogi po noči dosti gorko 2) [Toplo.] imel. Ogniše si je v suhim koti pod enjo skalo izvolil, tam je vedno žerjavco pod pepelam ohranil, de je kader je bilo treba, s suhim dračjam ogenj podnel, de se je per njemu grel, alj svoje ribe pekel, alj tudi v piskri kuhal. Le v veliki sili je ogenj vkresal. Žveplenke je varval, ko bi zlate bile; za tavžent rajniš bi nobene ne bil prodal. »Brez tega žvepla, je djal, ki ni veči ko ječmenovo zerno, bi bil moral svoje ribe srove jesti, alj še clo od mraza konec vzeti. Ravno tako draga sta mi jeklo 3) [Jaklo, hakvo, kresalo.] ino kamen. Vse povsod najdemo božjih dobrot, ki jih v srečnih dnevih še prav ne spoznamo.« 
Med tem je zima prišla. Eno jutro stopi Martin pred duri, ter najde sneg, ki je po noči padel. Drugo jutro vidi že skale ino drevje z ivjam pobeleno. Zdaj je Martinu prav dobro djalo, per ognju se greti. Tudi za to dobroto je Boga hvalil. 
Večkrat v daljih večerah se je Martin čisto sam per plamnu grel, ino vidil dim proti jasnimu nebu se valiti, skale ino bele jelke od ognja se prelepo lisketati – alj okolj nja je vse tiho ino mertvo bilo; takrat si je prav serčno željel, spet doma per ognjišu svojga očeta se greti. Solze so mu v oči nastople, če je pomislil, kako vesel je bil nekdaj per svojih starših, med bratami ino sestrami; kako so oče, ki so jerbase pletli, kratke perpovedi pravili, sestre okolj njih sedele, ino predle: Ijubezniva mati pa sake pletli, ino jim večkrat orehov ino pečenih jabelk pernesli. Nekokrat je djal: »En perst svoje roke rad zgubim, de bi le eno uro tam biti mogel.« 
Po zimi si je Martin še marsikaj perpravil. Naredil si je iz desek, ki so mu od razbitiga čolna ostale, z velikim trudam zvunej per steni mizo ino klop, ju je na skalo perbil, ino streho čez postavil, de mu v dežovji ni bilo treba zmiram v temnim berlogi sedeti, kedar si je motvoze delal, ternke ojstril, ribe ošpiral, alj kaj drugiga takiga opraviti imel, večkrat tudi južnal. Pred berlogam je lepo ledinco poravnal, kamne vstran spravil alj odvalil, ki je okolj ležalo. K studencu si je stezo napravil in na nekih dveh stermih ino nevarnih krajih male stopnice (štabelce) naredil. 
Na spomlad, kdar so morske lastovce (hudovurnice) ino druge morske ptice po skalah gnezditi ino valiti jele, je v časih kakih jajc najdel ino si jih iz gnezda vzel. Bile so mu vselej posebna jed, ker so žlahtno dišale, ino tudi lepo pisane bile, ino ga spomnile velike noči, ki se v tem času obhaja. Kreše ino bobovca si je za solato nabral; korenje je tudi jedel. Z morsko soljo, ki jo je per morji nabral, si je jedi solil, ino bolj žmahtne delal. De si je ravno pičlo ino slabo živel, mu je vender dobro teknilo. Rastil je, ter zmiram bil močnejši. Za to je pogosto rekel: »Kako malo vender človek potrebuje, če hoče zdrav in vesel živeti!« 
Kedar ni rib lovil, kuhal, ne derv sekal, alj kaj drujiga takiga delal, je per morji iz ostrig bisere trebil. Ko jih še nikolj kdo ni tam poberal, jih je bilo dosti, ino pa nekoljko prav lepih. Ravno tako je tudi po skalah per morji koravde poberal. Spletil si je zale bičnate jerbasce s pokrovam, de je bisere 1) [Perlne.] ino koravde v nje hranoval. »Zavupam« je djal, »de mi bo Bog še enkrat dal moje stariše videti; jim bom saj majhen zaklad s seboj k domu pernesil. Lehko si bojo z njim v starosti kaj boljšiga vžili, ino tudi otrokam več dote (dela) dali. »Oh, koljko dobriga so moji stariši meni storili, ino jes jim nimam s čem poverniti! Kako rad bi jim pomagal delati, posebno zdaj, ko sim že odrastil ino sim per moči, ko bi tako daleč od njih ne bil! Pa ko tukaj za nje bisere ino koravde naberam, tud za nje delam in sim jim k pridu. Ako pa otrok tvoje stariše ljubi, tako ni veseljiga dela za-nj, kakor če za svoje ljube stariše dela.« 
VII. 
Zvest prijatel v samoti. 
Martin je na svojim skalovji zadovoljno ino veselo živel, kar je za toliko berzniga ino živiga mladenča v narveči samoti mogoče bilo. Dolg čas mu nikolj ni bilo, ker je vedno kaj opraviti imel. Le kader je v dežovji moral pod svojoj streho sedeti, alj kedar sta ga vihar ino zima zlo v berlog persilila, je večkrat zdihval: »Oh vender je le hudo, z nikomar kedaj govoriti. Kako srečen sim bil, ko sim doma per svojih starših živel!« Zele dni je skoraj na nje mislil, ino vsako noč se mu je od njih senjalo. Enkrat se mu je prav lepo od očeta senjalo, de so se mu prijazno nasmejali, ga za svojiga ljubga Martina poklicali, ino objeti hotli. Ko se je pa zbudil ino vidil, de je sam, se je tako milo razjokal, de so mu svetle solze po obrazu tekle, ter je djal: »O moj dober oče, kako radi so me per sebi imeli! kako prijazno so z meno govorili, ino koljkanj dobriga so mi storili! Kak je pa zdaj žalostno, de so tak daleč od mene, de se več ne vidva! Gotovo še ne vedo, de jes živim!« 
Pobožno povzdigne na to svoje oči proti nebesam ino pravi: »Saj že imam enga drugiga očeta, tebe moj Oče nebeški! Scer te ravno tako malo vidim, kakor zdaj svojiga telesniga očeta; pa vender vem, de si tudi tukaj na zemlji per meni! Ti mene še neskončno bolj ljubiš, kakor me moj telesen oče Ijubiti zamorejo. Ti mene vidiš, ino Tebi so vse moje misli znane. S svojim telesnim očetam ne morem govoriti, ker me ne slišijo; Ti pa me slišiš, s Teboj lehko vsak čas govorim. Tudi Ti z menoj govoriš, szer ne kakor človek s človekam; pa dajaš mi dobre misli; Ti mi radost alj veselje v serce vlivaš. Tvojo ljubezen do mene spoznam, ker mi toljkanj dobrot deliš in po očetovo za mene skerbiš. Oh kako ljubeznivo si Ti že tukaj na tem otoku za mene skerbel! Gotovo si me le za to semkaj perpeljal, ker mi po Tvoji modrosti ino milosti vse dobro hočeš! Kako srečen sim, de Tebe spoznam. Kako nesrečen ino štrafe vreden bi bil, ko bi tebe kedaj pozabiti vtegnil! Pa kakor na tem neznanim otoki na svojiga telesniga očeta vedno mislim, tudi na Tebe, nebeški Oče, nikolj pozabil ne bom. Presrečen vsak, ki tebe spozna, ljubi ino v tebe zavupa! On nikjer ni sam, povsod ima perjatla per sebi, h katerimu se v potrebi lehko oberne. V resnici, le Ti, moj nebeški Oče, si moje perbežaljše, Ti moje veselje ino moja pomoč! In kakor zavupam svojga telesniga očeta še enkrat v svojim živlenju videti, tak bo prišel tudi vesel čas, de bodem tudi Tvoje obličje gledal.« 
Zvesto ino serčno je Martin slehern den svojo juterno ino večerno molitev opravil, kakor je tudi pred jedjo ino po jedi molil. Za vsako dobroto posebej je Boga zahvalil. V nja samoti ga nič raztresalo ni; ino ker je malo stvari okolj sebe vidil, je za toljkanj bolj zvesto tajiste spremišloval ino Boga iz nja del bolj in bolj spoznoval. 
Večkrat je šel na verh skale sončen izhod gledat. Ko je vidil nebo ino morje z rudečim svitam se prevleči, oblake vse goreče, ino na zadnje sonca veliko ognjeno kroglino vstajati, se je nja serce zelo v pobožnosti ino molitvi topilo. Na kolena je padel ino molil tega, ki je te čudeže vstvaril. Ko bi bil vpodobnik, vpodobil alj namalal, kako je kleče pobožno molil, ino kako se je nja obraz s povzdignenimi, rokami od rudečiga juterniga sonca svetil, kako lepa podoba bi to bila! Ravno tako je zvečer narraji per sončnim zahodu molil, ino k Bogu klical, rekoč: »Ti, o nebeški Oče! daš soncu izhajati ino zahajati, de bi ljudem, tvojim otrokam, svetilo, ino de bi vse, kar koj živi, zeleni ino cvete, s tvojo toploto ogrevalo, in rodovitno storilo.« 
Tudi prijazno belo luno je večkrat s pobožnim sercam pregledoval, in se prav veselil gledati, kako se manjša, ino spet raste, kar še poprej nikolj tak na tenko gledal ni. Večkrat je rekel: »O kako mil ino prijazen mora biti, ki na večer po storjenim deli trudne ljudi po mili luči bele, prijazne lune k počitku vabi. 
Če ni mesenc svetil, se je brez številnih zvezd veselil, ki so na nebi gorele. De bi jih vse povsod po nebi vidil, je šel na svojo navadno veršino. Zdaj je še le prav vgledal, de nektere zvezde izhajajo ino zahajajo, ino na nebi po ravno tak dalni cesti grejo, kakor sonce; spet druge se v manjših krogah vertijo ino zahoda nimajo. Zdelo se mu je, de se celo zvezdje okolj ene same zvezde suče; katera se ne premakne. Tud je zapomnil, de se zvezde vsakobart nekoljko prej na nebi perkažejo; de vsak mesenc nekoljko novih na svetlo pride, kterih še nikolj vidil ni, dokler ob svojim časi spet ravno tiste nastopijo. Vse to ga je močno veselilo. In kedar so bile jasne noči, posebno v zimskim časi, ker se nargorši zvezde na nebi svetijo, njih gledati, ga je vselej sveta groza sprehajala. Boga je čestil, ter je djal: »Pač res, celo nebo perpoveduje veličastvo Božje, ino podnebje oznanuje dela Njegovih rok.« 
Pa tudi božje stvari na zemlji, kar jih je na pustim skalovnim otoki okolj sebe vidil, je pobožno premišloval, ino svete misli so v njegovim serci vstajale. »Kakor je visoko nebo s svetlim zvezdami razsvetleno,« je enkrat v spomladi 1) [V vigredi, bivaži.] djal, »tako zeleno ledinco pred mojim stanovjam lepo pisane cvetlice lepotijo, ki svojo cvetje, ko svetle žarke, razprostirajo.« Doma je iz kocenov 2) [Steblov.] takšnih cvetlic z drugim otroci večkrat veruge alj ketence delal, njih V vigredi, bivaši. Steblov. razcveteno volnato popje pa razpihoval, ino je bil, še otrok, vesel, če se je perje po zraku (lufi) prav razletelo. Zdaj pa jih vse drugači štima, rekoč: »Tudi nad tem malo obrajtanim cvetlicami se kaže Božja modrost ino dobrotlivost. Vsako tako peresce ima od spod eno zernce, in vsako zernce je, kakor čolnič, ki peresce za majhne jadra (vetrila) ima, s katerimi jih je veliko iz suhe zemlje črez morje semkaj perplavalo. Lete zernca veter čisto lehko odnese, za to tudi gor po visokim skalovji takšnih cvetlic raste. Po tem takim so bile vse sorte cvetlice in zeliša nasjane, že dolgo poprej, ko sim jes tu sem prišel, ki mi zdaj živež dajajo.« 
Posebno za ljubo je imel jelke, ker ni bilo drujga drevesa na otoki. Večkrat je rekal: »Ko bi teh dreves ne bilo, bi ne imel s čem kuriti, de bi si kuhal, ino po zimi se grel.« Premišloval je prav na tenko lepe rjava luskinaste herčike alj stroke, s katerim si je, še mali fantej, kratek čas delal. Luskine je z nožčam olušil, in najdel pod vsako dva zerna s perutami. Tako je tudi to seme iz suhe zemlje tu sem perletelo,« je djal; »te jelke po skalah okolj so ravno tako zasajene, kakor une rumene cvetlice. Kdo bi bil drugi seme na tako visoke skale zanesil? Jelkove korenine so kakor nalaš stvarjene, de se po terdih skalah zvesto prijemajo. Nektere se daleč okolj zapletajo, in, kakor bi pamet imele, po gladkih skalah riž alj špranj jišejo, de se v nje vsadijo. Deblo jelkovo je ravno ko sveča, pa tudi šibko, de ga vihar le sem ter tje maja, pa lehko ne vlomi, in takšno mora biti, de na toljki višavi veter jelk ne podere. Jelke so tudi po zimi zelene, de pod njih veje vboge ptice zahajajo, kedar je drugo drevje vse golo. Tudi je lepo videti jelk, naj še bodo mlade ino lepo zelene, alj pa že odrašene, ki svoje verhe v nebo molijo. Če skoz začernele veje svojih jelk pred mojim stanam kviško pogledam, se mi nebo še enkrat tako lepo višnovo, ino luna še enkrat tako svetla vidi.« Za to Martin tudi svojih dveh jelk pred berlogam ni posekal, raji si je od deleč derv preskerbel. 
Tudi lep zelen mah, ki se poprej Martin za-nj zmenil ni, je zdaj prav na tenko spregledoval ino je djal: »Kako dobro je Bog vender vse naredil! Tudi narmanjši mahovo betvice je čudež Božje modrosti ino dobrote. Vsako je podobno majhni majhni jelkici, in kako lične se proti soncu njih majčkine peresca vidijo! Kako tolsto ino kosmato je pa proti tem, kar človek natka!« Ko je majhne glavice vidil, v katerih imajo seme hranjeno, je djal: »Kako lične so lete shrambice; so ravno kakor majhni kelhici s kapcami. Semenca so drobne, kakor nardrobnejši prah. Kedar seme dozori, kapice odpadejo, ino veter semenski prah daleč okolj razleje, zato je toljkanj maha vse povsod. Tud na terdi skali se živi, ino jo z lepo zeleno obleko ogrinja. Mehkiga maha si ptičica, ki v logi prepeva, za gnezdo nanosi, ino jes sim si z njega postelo naredi. Koljko takih tenkih mahovih bilk sim moral imetij de sim si mehko ležiše napravil? Ko bi ga tak obilno ne bilo, bi si bil na terdi skali slabo postlal! Tudi svoje stanvanje bi si ne bil mogel tako pred zimo zamašiti. V resnici, moj Bog, vse od visoke jelke, do nizkiga maha, od sonca, do drobniga semenca na mahu, vse oznanuje Tvojo mogočnost. Vsa zemlja je polna Tvoje časti. Nebo ino zemlja sta tako rekoč tempel Tvojga veličastva; moje serce pa Tebi posvečen altar naj bo.« 
Pa de je ravno Martin nebo ino zemljo za tempel Božji spoznal, mu je vender težko djalo, v nobeno cerkuv priti. Večkrat je rekel: »De bi saj kako keršansko znamenje imel, ki bi me na svete reči opominjalo; take znamenja človeka narložej k pobožnosti opomnijo.« Vzeme jelkino, tenko deblo, ki je bilo z lepim belorumenim maham obrašeno, si sam en križ naredi, ino ga blizo svojga stana na čedno zelenkasto skalo postavi.« 
Znamenje sv. križa je djal, sveto znamnje našiga odrešenja si vsak povsodi lehko sam naredi, in vender nas tako lepo Odrešenika našiga sponmi, ki je za nas na križu vmerl! Scer lepotijo drugi križe z zlatam ino žlahnimi kameni, pa tudi meni vbogimu pušavniku se moj križ s priprostim maham obrašen lepo zrajma.« Od te dobe je pred to skalo, na kateri je znamenje križa stalo, ki ga je svoj domač altar imenoval, pogosto svojo juterno ino večerno molitev opravlat hodil. Še kamen si je za podnožnik pervalil, de je na-nj ložej pokleknil. 
Nja stariši so ga še več drugih lepih ino kratkih molitvic navučili, ino prav dobro se mu je zdelo, de jih je tako zvesto zapomnil. Tudi te je vsak den molil. Spoznal je namreč, de so mu dobre misli obudile, in de se je po njih nja serce kakor na perutih proti nebesam povzdigvalo. Scer je sam rekel: »Kedar človek posebnih dobrot od Boga prejime, alj kedar se v veliki sili ino potrebi znajde, mu ni scer potreba molitvic iz glave znati, zakaj sila človeka prav moliti uči, ino od veselja ginjeno serce lehko moli. Vender v časih, kedar ga nobena posebna sila ne teži, alj če nobeniga posebniga veselja nima, takrat mu takšne molitvice še le prav pridejo. Molitvice, ki jih iz glave vem, so mi tako rekoč molitne bukvice, ki so mi jih skerbni stariši na pot dali. Vedno jih lehko s seboj nosim, ino jih ne morem zgubiti.« 
Tudi več kratkih naukov iz sv. pisma rečenih, se je per svojih stariših navučil, in tudi te, posebno pa, katire je Jezus govoril, je sleherni den ponovljal, de bi jih pozabil ne bil, ker ni več bukvic imel, v katerih bi jih bil zopet bral. Premišloval je te svete izreke, ter zavžival po njih sveto veselje ino tolaženje. »Ti lepi prigovori, je djal,« so mi zaklad žlahnih kamnov, ki mi jih nihčer odvzeti ne more. Imajo veliko veselja za me in neizmerno vrednost v sebi.« 
V svoji samoti se je večkrat spomnil na Janeza pušavnika, ino je djal: »Le Božja volja je bila, de je Janez, ki je potem tako sveto živel in toljkanj dobrigo med ljudmi storil, svoje mlade leta v pušavi preživel. Tako je tudi v pušavi samotno živlenje koristno; ino gotovo Bog tudi mene brez namena semkaj perpelal ni.« Gotovo je bilo za Martina pušavno živlenje prav dobro alj koristno. V svoji tihi samoti je prav bogaboječ, dober mladenč izrastil. 
VIII. 
Novo terplenje ino težave. 
Dosehmal je bil Martin na svojim otoki še zmiram zdrav, kar se enkrat na eni morski ojstrigi globoko napehne, zakaj bos je moral hoditi, ker je svoje šoljne po ojstrim kamenji že zdalnaj raztergal. Peta mu je otekla ino ga močno bolela. Začelo ga je od bolečine merzleti, ino le komej je še vstajal. Težko težko je o paljci k studencu po vode šantoval, 1) [Mavkal.] de bi si silno žejo ogasil. De mu jesti ni dišalo, mu je bilo prav; zakaj v ribnik po rib iti, ino si jih perpraviti, bi že zlo ne bil mogel. Platneniga ni imel, de bi si bil rano obezal; vbogi Martin je bil za res prav prav reven! 
Ko je tako v velikih belečinah ves vroč v temnim berlogi na svoji posteli iz maha brez človeške pomoči ležal, se mu je še le po očetovi hiši prav v serce tožilo. »Oh,« je zdihoval, »če sim doma zbolel, kako ljubeznivo so moji stariši za me skerbeli! Oče so mi sami šli po zdravnika, mati so mi lepo postregli ino nagovarjali, de sim zdravila alj arcnije jemal, so mi gorke juhe prinesli 1) [Tople župe.] ino postlo porahlali. Bratje ino sesterce so me močno omilovali; vsi so jiskali mene tolažiti, ino mi, kar bi bilo moč, postreči. Vsi so za me molili! Tukaj pa sim čisto sam; ni žive duše, de bi mi pomagala! Oh strašno bi bilo, če bi moral tukaj čisto sam ino ves zapušen vmreti!« 
Milo se razjoka povzdigne svoje roke ino moli: »O dobrotlivi Bog! preljubi moj Oče nebeški! Ti si še moje perbežaljše! Alj me tudi cel svet zapustil je, Ti me vender ne sapustiš! Saj ti se mene vsmili! Vselej si mi že pomagal, pomagaj mi tudi zdaj! Oh, daj mi spet ljubo zdravje! Ne naj me tukaj na samotnim otoki vmreti, temuč perpelaj me spet nazaj k mojim ljubim starišam!« 
Zdaj je še le prav spoznal, de svojim starišam ni bil dosti hvaležen ino pokoren. Za to je djal: »Oj ljubi Bog! morebiti si me ravno zato na te otok poslal, de bi svoje pregreške spoznal, ino se poboljšal! O perzanesi mi, preljubi Oče! Terdno Tebi obljubim, tvoje stariše, če mi spet k njim pomagaš, bolj ljubiti, jim bolj hvaležen biti, ino jih vedno prav iz serca vbogati!« 
Žalostno se spomni, kako je s svojimi Ijubeznivim bratami ino sestrami neprijazno ravnal, se z njimi vjedal, ino jih z gerdimi besedami razžalil. Zato je globoko izdihnil, rekoč: »O kako mi je vse to žal! Odpusti mi, preljubi Oče nebeški! In perpelaj me zopet h njim nazaj! Vse si hočem perzadeti, de se bom z njimi prav lepo zastopil, de me hojo za svojga narljubeznivšiga brata imeli!« 
»Oh, je večkrat rekel, doma še nisim spoznal velike sreče, tako Ijubeznive stariše ino dobre brate ino sestre imeti. Koljkokrat sim se skoz svojo samoglavno, nespremišleno ravnanje tolke sreče nevredniga storil! Zato preljubi Oče nebeški! daj mi še enkrat stariše, brate ino sestre svoje videti, de jih bom za zamero prosil, jih z lepšim zaderžanjam oveselil, ino jim dobrote, ki so mi jih delili, saj nekoljko povernil!« 
Tako ino enako je Martin večkrat v svoji bolezni molil. Bog mu da spet ozdraviti. Rana mu je začela celiti, ino nehalo ga je mraziti. Ko je pervokrat spet lehko na nogo stopil ino brez palice iz berloga šel, je na kolena pokleknil, ino Boga zahvalil, de mu je ljubo zdravje spet dal. Zdaj je spet veči zavupanje v Boga imel, ino je rekel: »Ljubi Oče nebeški! enkrat si moje želje že dopolnil, de si mi spet h zdravju pomagal; veselo zavupam, de bodeš že drugič moje serčne želje vslišal, ino me h mojim ljubim starišam spet nazaj perpeljal!« 
Kakor hitro ozdravi, si je narpervo za obutev skerbel, de bi si zacelene noge več ne ranil. S sekiroj ino z nožam si je iz ene deske razdreniga čolniča lesene podplate naredil. Iz usnja svojih raztergarnih šoljnov si je jermenov vrezal, ino jih z žreblami, katire je iz starih šoljnov popipal, na podplate perbil. In tako si je nove cokle alj sandalje, kar mu je s slabim orodjam mogoče bilo, še kolj čedno napravil. 
Pa tudi nove obleke je bil Martin potreben. S starim oblačilam je že nekaj odrastil; bilo je tudi že vse tako obnošeno; ino raztergano, de mu je malo več toplote dajalo. V slabim vremenu ga je pogosto tako zeblo, de je z zobmi klepetal, in se je bal, de bi na novo zbolel. Kedar je bilo prav merzlo, je scer očetov plajš oblekel; alj plajš mu je bil predolg, de ga je za seboj vlačil; tudi rokavi so mu bili predolgi, in če jih je ravno zavihal, so mu bli per delu vender na poti. Za to je sklenil iz plajša prav dolgo oblačilo od glave do nog narediti, kakor ga je nekdaj na nekim pušavniku vidil. Alj kaj pa bo za šivanko, nit ino škarje? je začel misliti. Vzeme odlomlen košček žrebla ter ga zbrusi ino obojstri kakor šivanko. Dolgo dolgo je imel opraviti, de bi z drugim žreblam žrelico šivanki prevertal. H sreči mu je na misel padlo, de je njega dni v kovačenci videl, kako je gorečo železo prav mehko, ino še po tem, ker se ohladi, eno koljko mehko ostane; de se pa vterdi, če gorečo v merzli vodi skališ. Boga je zahvalil, de je železu te dve čudne lastnosti dal. Tako si je za silo šivanko naredil, če je bila ravno bolj špikavnici, ko šivanki podobna. Niti si je dobil iz kosa obnošene nogovice (alj žoka), katero je razpelal. Namesto škarji si je z nožčam pomagal, ki ga je poprej na kameni dobro zbrusil. Zdaj se je dela lotil; iz plajša si na deski dolgo sukno perreže, ter jo, kakor ve ino zna, zišije. S štrikam, ki je bil čolnič z njim pervezan, se prepaše, ter je bil od sonca ino deža prav lepo vbelen. Tudi slamnik mu je sperhnil, de ga ni mogel več nositi, za to si je noviga iz bičja splesti poskusil, kar mu je prav izspod rok šlo, ker se je iz maliga navučil jerbase plesti. Kedar je vse to zgotovil, obleče svojo novo rjavo kuto, se z belim štrikam prepaše, dene na glavo zelenkast slamnik, po stranih perštulen, in vzeme v roke dolgo verbovo paljco, ino bil je ves, kakor pušavnik oblečen. Naleš k morji gre, se v čisti vodi pogledat; ino samiga je smeh črez svojo podobo posilil. »Zdaj me je ravno tak videti, je djal, kakor očeta pušavnika, ki so večkrat, ko sim še doma bil, k nam na dom prišli. Moja obleka je scer ojstra, ino slabo nareta, vender tako dobro toploto daja, ko bi iz nartanjši sukna bila, še tako umetno perrezana, ino še tako lepo zišita. Za veliko veliko dobroto Božjo njo imam, ino vsak dan hočem za njo Boga hvaliti. 
Med delam svoje obleke je Martin mnogo dobrih reči premišloval. »Nisim nikolj še pomislil, je djal, koljka dobrota je med ljudmi živeti. Koljko jih mora pomagati, preden človek tako obleko dobi, kakor sim jo jes bore fantič doma imel! Postavim tukaj moj star slamnik. Koljko jih mora delati, preden le ena biljka slame izraste! Preden je ratej orati vstan, mu je potreba orala alj pluga. Železje za plug so morli narpervo rudarji iz zemlje skopati, potem raztopiti in v fužinah raskovati. Koljko jih je imelo opravti, preden je bilo vse orodje za rudarijo nareto, za te, ki železo kopajo, topijo ino kujejo! Kolar je naredil kolce, ino kar je lesa per plugi. Pa poprej se je moral les posekati, ino treba je bilo sekire. Koljkoteriga železja je potreba kolarju za vertati ino tesati. Vse to so morli spet ljudje narediti. Kovač je moral plug ino kolce okovati. Za to mu je potreba pečnice, meha, kladva, kleš ino nakla. Vse to je tudi le več ljudi naredilo. Preden so konje k plugu vpregli so morli imeti konjsko opravo; per tem sta imela komatar ino vožar alj žalar svoje delo. Koljko ljudi je morlo orodje ino drugo rokodelsko pripravo delati, de so kože za usnjo alj ledar vdelali, konople sjali, obdelvali ino predli! Potem je še le kmet rež vsjal, ženice jo požele, mlatiči omlatili, de je slamnikar slame dobil, ino te slamnik spletil.« 
Ravno tako je premišloval, koljko jih ima opravti, preden se volna za vse sorte sukno perpravi, alj pa predivo za vbeleno platno! Koljko orodja ino priprave, kolovretov, statuv alj tkalskih stolov, valavnic, kotlov ino drugih naretih reči brez števila je poprej potreba! Koljko mora biti delavcov, ki eden drugimu pod roko delajo, preden je vse to tako perpravleno, de šivar alj žnidar 1) [Drumar.] le škarje ino šivanko vzeme, ino popolnama obleko naredi. 
»Kaj je z eno samo šivanko opraviti, je djal, prej de je nareta, to sim sam skusil; tam pa jih več za en krajcar dobim, ker človek človeku z delam v roke sega. Lepo je, de jih veliko tavžent za eniga dela; za to mora pa tudi vsak to svoje zvesto storiti, de bojo vsi dobro s-hajali. Kdor drugim služi, tudi sebi pomaga. Narimenitnejši nikar ne zaničuj borniga, ino boren naj imenitnimu nja stan pervoši. Eden drugim mormo pomagati, za eden drugiga živeti. Kdor ne dela, naj tudi ne je! Zato je Bog vse tako vstvaril, de človek brez človeka živeti ne more, de se med seboj ljubijo, ino lepo zastopijo naj. O kako dobro je vender per ljudeh! Kdor sam za sebe brez drugih ljudi v samoti živi, mora si veliko hudiga skušati, ino veliko dobriga pogrešati. Če spet h ljudem pridem, ne bom več zanikerno svoje dela opravljal. Skoz pridnost ino delavnost hočem tudi jes vsim k dobrimu perpomagati.« 
IX. 
Velika nesreča. 
Zdaj, ko je Martin spet ozdravil in se novo oblekel, je spet bolj mirno ino zadovoljno na otoki živel. Po svojih ljubih starišah je vender vedno bolj gorečo poželjoval ino njegove želje so bile dan na dan veči. Vsak dragi dan je letal po večkrat na svojo veršino, okolj gledat, alj bi kje ktero barko zagledal. Res je mnogo barko vidil, ki je ravno proti njemu plavala, vselej mu je od veselja serce poskakovalo; pa komej je bližej otoka prišla, se je na desno alj levo zavertela, ino daleč od otoka memo šla. Spoznal je zdaj dobro, de se vse barke nalaš otoka zogibajo; alj kaj bi tega krivo bilo, si dolgo ni vrajtal. Sčasama je tudi to zvedil. Krog otoka so visoke skale iz morja molele, še več jih je morje zakrivalo, kar je lehko po valovih poznal, kteri so šumečo ob otoki kipeli. De bi se barke na tem skalovji ne razbile, so jih se mornarji raji zogibali. Eniga dne vidi spet eno barko z napetim jadrami proti otoku plavati, na enkrat pa vse jadra stisniti, ino z vso močjo v stran veslati. Velika žalost ga objide, vender se v Božjo voljo poda, rekoč: »Bog pač hoče, de še dalej tu ostanem, naj se izide njegova volja. O pravim času me bo že vedil iz sužnosti rešiti. Njemu vse prepustim! On bo vse prav naredil!« 
Ker je Martin mislil, de bo gotovo še eno zimo moral tukaj ostati, se je z dervami preskerbel. Mnogo jelko je posekal, jo v polena razcepil ino jih tik berloga k eni skali v stok zložil. Tud dračja ino suhih vej si je nabral, ino jih v butarce povezal, de bi z njimi ložej ino hitrej zakuril. 
Eniga dne poseka precej daleč od svojga stanvanja na visoki skali eno jelko, ki je globoko v prepad zatrušila. 1) [Zahrumela.] Zjutraj zgodej jo je začel v polena cepiti; pa ker žage ni imel, je moral vse le s sekiro drobiti, ino per tem deli se je toljko putil, de mu je od čela kapalo. Kedar je poldne minulo, ino lačen biti začel, si zadene težko butaro derv na svoje rame, ino gre k domu. Pa komej pride iz globočine na viši – se vstraši! Vgleda iz med skalovja, ravno kjer je nja stanvanje bilo, černi dim k viško prav na debelo valiti se, ino dva strašna rudeča plamena, kakor dva turna visoka, v nebo švigati. 
Martin je slišal od hribov perpovedvati, ki v časih ogenj iz sebe mečejo; za to se je zbal, de bi se podzemelski ogenj vžgal ne bil, ki bi vtegnil cel otok pokončati. Verže svojo breme derv vstran, se ves boječ svoji dolinci perbliža, na kraji postoji, ino drugiga ne vidi, ko plamno ino dim. Ogenj je toliko pokal ino šumel, de bi bil Martina skorej omotil. Nekaj ga je vender še otolažilo, videti, de ogenj ni iz pod zemlje planil. Lehko si je vrajtal, kako je začelo goreti. Nekoljko suhiga dračja, ki ga je na ledini na kupi imel, je bilo preblizo ognjiša, ktero je v koti pod skalo bilo. Veter je perhalko 1) [Žerjavko pod pepelam.] podpihal ino dračja na njo zanesil. Kmalo je dračje začelo goreti, ino je druge zložene derva, vrate pred berlogam, mizo, klop ino streho vžgalo, ki se je ravno z velikim trušam poderla. Tudi veliki dve stari jelki pred stanovjam ste gorele, kakor dve grozno velike bakli. 
Neizrečeno velike škode, ki jo mu je ogenj naredil, ni Martin precej pregledal, vender je sam sebi zlo očital, de ni bolj zvesto ognja okovaril. Močno mu je bilo žal po posodi, po dervah ino po lesenim orodju. Ves žalosten pravi: »Bog pomagaj! streha, ki se je poderla, mi je pisker strupila; zdaj si še rib ne bom mogel skuhati. Tudi verča so same črepine! Zdaj bom moral vsakobart iz berloga k studencu hoditi pit, če bom žen. Nimam ne mize več ne klopi; streha mi je zgorela, ino v dežovji nimam suhiga kraja kakor svoj temen berlog.« 
Pa zdaj je še le zagledal svojo narveči nesrečo! Roke je sklenil ino na glas jokaje začel: »O moj Bog! koljka nesreča je mene reveža zadela! Vsi moji motvosi, 1) [Žnure.] ki sim jih za ribe loviti imel, so proč! Pod streho sim skerbno jih obešal, de bi bili na suhim, ino vsi so mi zgoreli! Kaj mi je zdaj začeti! Kar sim platnine imel, sim še vse za motvose raztezal, z volnino se pa ne dajo narediti – s čem bom zdaj ribe lovil? 
Ne vem si svetvati ne pomagati! Spet sim v nevarnosti lakote konec vzeti! V svoji bolezni sim se narbolj bal, v tem pustim kraji vmreti; oh ino zdaj, moj Bog! če mi Ti posebne pomoči ne daš, se bo z meno že gotovo to strašno zgodilo, de bom med tim grozovitnim, nerodovitnim pečovjam obležal.« 
Martin gre ene stopinje po dolinci, pa blizo ostati ne more dolgo. Tla so bile vse razbelene, zrak 2) [Luft.] ves sparjen od gorečih jelk se je rascejena smola vtrinjala, ino dim ga je hotel sadušiti. Reče sam per sebi: »Pravijo scer, de nesreča ni nikolj brez sreče; alj če pogledam to strašno pogorenje, ne morem zastopiti, kako bi mi nesreča, ki me je zadela, že k sreči pomagala. Svoje nesreče ne vidim konca ne kraja.« 
Žalostno se poda iz svoje dolince, ki mu je prav ljuba bila, ino se nekoljko preč na eno pečino vsede. Tam z naslonjeno glavo kuči, 3) [Sloni skrušen.] ino sdihuje rekoč: »Ko bi med ljudmi živel, bi si lehko kmalo spet omislil, kar mi je ogenj škode naredil. Za nekaj krajcarjov bi si spet motvosov za ribe lovit, pisker za kuhat, ino verč za vodo kupil. In ko bi tudi krajcarja ne gleštal, bi že najdil dobrotlive ljudi, ki bi mi dali nekaj niti, ino ene dve glinaste posode, alj pa dnarjev, de bi si je nakupiti mogel. Alj tukej, tako daleč od ljudi, ne dobim več, kar sim zgubil! Ena sama nit bi me smerti rešila, – pa ni ga, de bi mi jo dal! O koljka dobrota je z ljudmi živeti! Kako lehko vender eden drugimu v nesreči pomagajo! Z malim lehko pogosto eden drujga iz velike sile reši, in mu k sreči pomaga. Le zapušeniga sroteja v njegovi pušavi sila zatere! Če bi tedaj že tako srečen bil med ljudmi živeti, za vsakiga nesrečniga bi ljubeznivo skerbel! Kako lepo je vsmileno serce, ki ga je dober Oče ljudem, svojim otrokam dal! On nam za to že nadloge pošilja, de bi nas še bolj vsmilečne storil. Oh, če bi vsmilenja med ljudmi ne bilo, bi bil tudi per njih revež ravno tako zapušen, kakor bore fantej na svojim samotnim otoki.« 
Tak sedi bore, žalosten Martin, ves zamišlen že pozno v večer. Zdaj se je v svoj berlog povernil. Pride v dolinco; plamna scer ni bilo videti več, vender žerjavce ino dima je bilo že preveč. Zatorej je bil persilen, kje drugej prenočiti. Gojzd per studenci si je že za derva posekal; moral je pod milim bogam 1) [Pod nebam.] na terdi skali ležati. Od prevelike žalosti ino skerbi, ni mogel Martin ne očesa stisniti. Le zdihoval je rekoč: »Sim ko vboga ptičica, ki je iz svojga gnezda pregnana!« Zmiram veči poželenje po očetovi hiši v njegovim serci raste: le k domu bi rad, de še nikolj tako. »Koljko sim na tem otoki že prestal, je rekel, ino koljko nesreče me še čaka! O kako dobro pa mi je bilo doma per očetu! Na novo bi začel živeti, ko bi še kedaj tje prišel!« 
Pogleda gor v nebo, ino v solzah so mu oči plavale. Lepa noč je bila; že meglice po celim nebi ni blo videti, le zvezde so presvetlo miglale. »O Bog! je djal, kako lepo mora v nebesih biti! Kako dobro nam bo kedaj per Tebi! Le tam gor je naš dom, naša prava očetova hiša! Kakor srečno želim, iz tega pustiga nerodovitiga otoka, na kterim kakor ptujc živim, tje na suho zemljo priti, kjer lepi verti z prijaznim cvetjam ino žlahtnim sadjam čedno stojijo, ino kjer bi me moj oče priserčno objeli: – tako ino še bolj gor k Tebi želim, preljubi Oče nebeški! Saj je cel svet le temu kamnitimu otoku podoben. Ludje na svetu imajo, kakor jes tukaj, veliko terpeti – žalosti ino skerbi, zimo, lakoto, bolezen ino na zadnje smert predati. Gor pa per Tebi v nebesih, tam ni težave, tud terplenja ne; tam je pravo veselje, popolnama radost! O de bi le kedaj gor prišel, ino tam svoje ljube stariše spet vidil – tak mi je vse eno, naj že toljko tukaj terpeti imam. Močno bi me veselilo, ko bi dones še en čolnar po me prižel, ino me nazaj k mojmu očetu prepeljal; ravno tako se hočem veseliti, ko pride smert po mene, ino me od tod bolji dom, gor v nebesa popelja. 
X. 
Prijatli od daleč. 
Tri leta so pretekle, kar je burja Martina na te otok zanesla. Nja stariši niso več mislili, de še živi, le v nebesih ga spet videti, so se nadjali. 1) [Troštali.] Toljkanj veči veselje so imeli do drugih svojih otrok. Marta, še blizo štirnajst let stara, je bila prav pridna deklica. Tud Andrejček, ki je takrat, ko so Martina zgubili, še kar bodi dobro pomagal. Oba sta se lepo čedno zaderžala. 
Eniga dne, ravno ob času, ker so orehi spet dozorili, rečejo njima oče: »Otroci! danes, ki je tak lepo jutro, ino morje mirno, se skupej na zelen otok peljamo. Jes si grem po šibja; vidva si pa lehko ktire jerbase orehov nabereta. Letos so tako polni, kakor pred trem letam, ko je naš rajni Martinek še živel.« Oče ino otroka se propeljajo. Ko si oče dosti šibja narežejo, se vsedejo z njima pod drevo, si vzemejo mleka ino kruha, ter pravijo: »Moja ljuba! ravno pod tem jagnetam sva z vajnim bratam Martinam zadnokrat kosla!« Perpovedujejo jima še enkrat, kako se je ravno na tim mesti vse to godilo. Posebno je bilo žalostno slišati, ko so pravli, kako je bila burja strašna, ino kako je vbogi Martin klagoval ino jokal. Na zadnje so jima na morje s perstam pokazali, ino so djali: »Poglejta, ravno tam le mi je v šumečih valovih iz pred oči zginil.« 1) [Zibnil.] Očetu so solze v oči stople; Andrejče se je v stran obernil ino skrivaj solze otiral; Marta pa se je prav milo razjokala. Na to grejo k orehu, ino si jerbase orehov napolnijo. »Bodo pač mati veseli,« je Andrejčik djal, »toljko orehov videti!« Marta ja pa rekla: »O mati so vselej žalostni, kedar orehi zazorijo. 2) [Gratajo.] Spomnijo se vsakobart rajniga Martina. Te orehe videti, se bojo gotovo bridko razjokali!« 
Oče so se hotli še spet domu poverniti. Andrejčik pa jih poprosi: »Ljubi oče! peljte naj še poprej na uno goro; tam gor se more daleč okolj videti.« – Tudi Marta je prosila: »Pač, pač, ljubi oče! Na suho se neki prav lepo vidi.« Oče grejo z njima na veršino. Bil je prelep jesenski den, de malo takih. Nebo je bilo lepo jasno, ino zrak tako čist, de se je daleč daleč vidlo. Otroka sta vsa zamaknena daleč tje na suho gledala. 
Andrejčik se zavzame rekoč: »Kako lepo čisti, če ravno le majhni se vidijo hribi ino doline, skalovje ino hoste, in toljkanj vesi, gradov ino turnov! Ni jih moč lepši zmalati.« – »Ino naša ves« pravi Marta, »kako majhna je od daleč, pa kako fletna ino prijazna! In naša hiša, jo vidiš Andrejče! kako lepo bela čedno v zelenim drevji stoji! – O kako se majčkina vidi! Okna so ko černe pike; nič veči se mi ne zdijo, ko kobri, ki z njimi jigrajo. Ino kako je jesen hoste 1) [Goše.] lepo oromenila! Pa še dalej po suhim, vidiš visoke gore, kako v nebo kupijo, katerih iz našiga doma ne vidimo, ker so nam bližni košati hribi na poti. Oh, kako lepo je Bog vse vstvaril! Kako dober je on! Je vender lep svet! Kakšine morajo še le nebesa biti!« 
Andrejčik se zdaj po širokim morji ogleda, se zavzeme ino očeta zakliče rekoč: »Glejte, glejte! oče, kaj je to? Kako se tam iz morja kadi!« Vidli so oče dim kviško se valiti, ki se je od vetra nekoljko v stran vlekel. – Bil je ravno dim iz pogorenja Martinovga na otoki. »Ne vem, kaj bi to bilo,« so rekli oče; »de bi se le ktera barka ne bila užgala!« »Bog ne daj!« pravi Marta, »to bi bilo strašno; Bog jim pomagaj vbogim ljudem! če hočejo ognju vbežati, morjo v vodi potoniti!« Še bolj vprejo oče kje svoje oči. Sonce je od strani sjalo, ino morje se je svetilo; ko čisto srebro. Oče pod roko gledajo ino pravijo: »Zdi se mi, kakor de bi tam na morji, kjer dim vstaja, temen kraj vidil, alj vidva nič ne vidita?« Marta, ki je imela prav bistre oči, hitro pogleda ino reče: »Jes tudi bobro razločim temno selo z dvema verhama.« »Jes ga tudi vidim,« pravi Andrejče; »en verh je viši ko drugi.« »Barka že ne more biti, menijo oče;« »barka ima drugo podobo, ino na tako deljavo bi se ne vidla tako velika. To mora otok biti, ki še doslej vedel nisim za-nj. Tam morjo ljudje prebivati, od kodi bi drugač dim vstajal?« – »Moj Bog!« pravi Marta, »bi ne bilo mogoče, de bi naš ljubi Martin tam še živel?« Andrejčik ji poterdi, rekoč: »To bi vtegnilo prav lehko biti; saj ga je ravno v te kraj burja odnesla.« – Od veselja je Marta obledela, ter je rekla: »O ko bi še živel, kakšno veselje bi to bilo!« Oče pa so djali: »Bogu ni nič nemogoče; tako je tudi mogoče, de ga je Bog ohranil!« – 
»Tako pa le berž,« pravi Andrejček, »se prepelimo ino po njega pojdimo!« – »Le počasi, moj ljubi, pravijo oče; to ne more tako naglo biti, vender skusil bom. Pa poprej moram veči čoln ino zastopne čolnarje dobiti. Zdaj pa le k domu hitimo.« 
Berž perveslajo oče z otrokama damo. Vsi terji hitijo materi pravit, kaj so videli, in kaj si domišlujejo. Mati so se še te dobre misli tako razveselili, kakor bi bilo že vse gotovo. Tudi drugi otroci so bli vsi v enim veselji. Oče ino mati pokličeta sosede; pa vsak je kaj drujiga mislil. Eden iz med narbolj vrešočih 1) [Labračov.] se narprej oglasi ino pravi: »Kje bi se tam le otok vzel? Nisim svoje žive dni nič slišal od njega. Gotovo je morla barka goreti.« En drugi hoče vse bolj vedeti ino zastopiti, ter pravi: »Ni bila barka ne, le neki hrib je ogenj pluval. Sim slišal, de pogosto takšni hribi po noči iz morja vstanejo. Al bi pač sjaka naredili, ko bi tje veslali; lepo bi se v ognenjim plamenu alj pa na gorečim kamenju spekli!« – »Naj še bo hrib alj barka,« pravi spet en drugi, »za tavžent rajniš se v čolniči, ki jih mi imamo, tako deljo na morje ne podam.« – Še neki drugi reče: »Sto rajniš mi daj, Filip! tak stavim svoje živlenje, drugač pa ne.« 
Zdaj jim stari Tomaž, pošten mož, vmolkniti rečejo ino pravijo: »Boter Filip! na mojo roko, jes se peljam s teboj! Martina je bil vender le ljubezniv deček, 2) [Pubič.] ino jes sim mu boter. Scer že ni gotovo, tudi ne zdi se nam, de bi živel; mogoče je pa vender le. Za to le podajva se, če je tudi nevarno. On, ki nama k temu serčnost daja, nama bo tudi pomagal!« Zdaj reče tudi Peter, mlad ino močen korenjak: »Če pa vi greste, Tomaž, grem jes tudi z vama. Sežimo si v roke! Saj sim že mnogokrat za ktire ribe, ki niso nič vredne bile, svoje živlenje postavil, zakaj bi pa za dobro delo to ne storil. Pa za dnar ne dajam svojga živlenja, nič ne bom rajtal. Vse svoje žive dni bi me pač veselilo, ko bi res mogli jakiga dečka 1) [Vanč fanta.] domu perpeljati. To veselje bi mi bilo plačila zadosti.« – »Bpg nam daj to veselje najti!« pravijo Tomaž. »Če bo jutro veter ino vreme za to, gremo berž, ko le den napoči.« – Vsi drugi sosedje so z glavo zmajavali, prerokvaje, de ne bo dobro izišlo, ino vsak gre na svoj dom. Le serčna moža, Tomaž pa Peter, ostaneta še per Filipu, očetu Martinovim, de bi se za jutro (sajter) še kaj pogovorili. Mati Marjeta so jeli za popotnico 2) [Brašnjo.] potrebne hrane 3) [Jedi.] perpravIjati: Tomaž pa pravijo: »Nič ne skerbite! Vseti moram svoj velik čoln z jadrami, ga bom že sam z vsim preskerbel.« 
Drug dan je bilo lepo, ino dober veter je vlekel. Mati z otrocmi spremijo očeta ino una dva moža do čolna. Ko v čoln stopijo, povzdignejo mati svoje oči k nebesam, ino prav perserčno zdihnejo: »Jes bom pa z otrocmi doma neprenehama molila, de bi srečno spet nazaj prišli: Bog daj, de bi tudi mojga Ijubga Martinca s seboj perpeljali!« Raspnejo jadro, odrinejo, ino vozijo memo zelenga otoka na ravnost tje, kjer so oče Filip černo selce 4) [Plac, mali kraj.] videli, ki ga pa zdaj še niso zamogli vgledati. Pridejo za eno milo daleč od zelenga otoka, kar kraj zagledajo, ino če dalje, veči je, ino bolj ga razločijo. »Prijatla! reče Peter veselo, res je otok! Le humplajmo, kar je moči! Vesla ino jadro naj nam perpomorejo, de berž tje pridemo.« Šli so ko blisk! Na enkrat zakričijo Tomaž: »Počasi! Jadro spotegnita! Tukaj je vse polno skalovja po morji, dobro glejmo, de se nam čoln ne razbije.« 
»Veči barke, kakor je moj čoln, ki jih postavim kupčovavci imajo, bi gotovo tukaj obtečale alj se zelo razbile.« Komej ino komej so skoz perveslali. 
Peter skoči narpervi na suho, ter reče: »Na otoki smo že, in če Bog da, bomo svojga Martina tudi najdli. Kar se z Bogam ino iz prave ljubezni do bližniga počne, se srečno tudi zgotovi.« 
Zdaj tudi unadva iz čolna stopta, inu ga z vervjo na neko pečino prav terdno pervežeta. Tomaž pregledujejo strašno nerodovitno skalovje; z glavo zmajujejo, ter pravijo: »Tu pač ni za prebivati! Če je bore Martin na to skalovje prišel, tak ne vem, kako bi se bil mogel tri leta preživeti.« Začnejo otok prejiskovati, pležejo na visoke skale ino lezejo v globoke prepade. Kar osledijo stezico, in vidijo stopinje v skalo vsekane. Stopijo po njih. Pot je bil ravno v Martinov berlog. Njegov oče naprej postopijo. Nekaj so se bali, nekaj nadjali alj troštali, ter sami per sebi pravijo: »Dober Bog! le čudo Tvoje dobrotlivosti ino vsigamogočnosti je, če bore fantič še živi! Le Ti, ki po očetovo za vse skerbiš, bi ga bil zamogel tu ohraniti!« 
XI. Vesel snid. 
(Glej podobo spredi:) 
Martin ni mogel nič spati: vso noč je žaloval. Ko se je začel den znati, ino juterna zarja prijazno na nebi persije, se je tudi v nja žalostnim serci nekoljko izjasnilo. »Ljubi Bog!« pravi zdaj, »Ti storiš, de temno noč prijazna juterna zarja razsvetli, tak boš tudi Ti meni mojo veliko žalost gotovo v veselje spremenil. Takrat ko sim zadnji oreh pojedil, sim že hotel obvupati; bal sim se lakote vmreti, ino bridke solze sim pretakal. Alj Ti me nisi zapustil! Pomagal si mi, de sim se z ribami preživel. Mojo riblenje je zdaj nehalo, ino spet ne vem, česa se bom živel; Ti boš spet kako drugači za me skerbel! Kdor v Tebe zavupa, ga ne zapustiš!« 
Lepo je juterno sonce na nebi prisjalo. Martin gre v dolinco, svoje pogorelše gledat. Ledina je bila s pepelam posipana, in spod pepela se je še zmiram kadilo. Vse skale okolj so bile černe od dima ino saj. Kar je bilo leseniga, je vse zgorelo; tud od velikih dveh prelepih jelk alj hojk je malo kaj videl. Le križa na skali ogenj ni dosegel, njemu se ni nič zgogilo. To videti, pravi: »To mi je lepa prijazna podoba, de kader bo vse prah ino pepel, kader bo enkrat cel svet skoz ogenj pokončan, nam vender še ostane izveličanje, ki nam ga je naš Odrešenik perdobil, ker je iz ljubezni do nas na križu vmerl.« 
Martin pred-nj poklekne ino moli: »Ljubi Oče nebeški! perzanesi mi, de sim bil tako obvupliv ino maloserčen, de se nisim ročno spomnil na izgled Tvojiga ljubga Sina. V svoji preveliki žalosti se je on ves v Tvojo voljo izročil. Tudi mene močno skerbi, ino groza me sprehaja smisliti, de nimam kaj več živeti; pa kakor je on molil, tudi jes molim: »Oče, če je mogoče, odvzemi mi te kelih, vender ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi! Alj mi tega kelha odvzeti nočeš – daj mi saj kapeljco odžalenja alj sladkiga trošta; sa Angelja, de bi me odžalil, bi bilo prederzno 1) [Preveč.] prositi!« 
Med tem ko je Martin tako molil, pridejo terji možje, ino ga najdejo po pušavno oblečenga s povzdignenim rokami pred križam klečati. Bil je toljko v molitvi zamaknen, de jih ni čutil. narpervo ga serčen Peter zagleda, ino unima tiho pošepta: »Vidita! tam le pobožen pušavnik kleče moli. Morde nam on kaj ve povedati. Poprašajmo ga!« Na ves glas zakliče: »Čujte! dober prijatel! bi nam vedli povedati, alj na tem otoki neki Martina prebiva?« Martin se prestraši, tako nagloma človeški glas zaslišati, ki ga po imeni kliče. Ozre se, spozna svojga očeta, hitro k njim leti, jih objame, ter zavpije: »O moj oče!« Od prenagliga veselja nista mogla oče ne sin dolgo časa besedice pregovoriti, le od veselja sta se jokala. Po tem reče Martin: »O preljubi oče! vas zagledati se mi je zdelo, de vidim Angelja, ki mi ga je Bog v na veči sili poslal!« Oba sta z enim glasam Boga hvalila, de jima je dal spet sniti se. 
Zdaj začnejo Tomaž: »No, no! le naji tudi nekoljko poglej, ljubi Martinek! Še kaj poznaš svojga botra?« Martin botra prav serčno pozdravi. Na to pravi tudi Peter: »Bog te sprimi, ljubi Martin! Naj de te prav pogledam! Saj si prav rudeč, ino zrastil si tudi. Pa za božjo voljo, kje si miniško obleko dobil, ino kako si se na tem otoki preživel, ki je le zverini za prebivaljše podoben?! Martin mu ni vtegnil odgovoriti, je le hitel očeta prašati: »Kako se še kaj moji ljubi mamici godi? kaj počnejo moji brateci ino sestrice? Ino kako pridete tako na enkrat, brezi de bi si bil kedaj mislil, tusem?« »Vsi so zdravi, so Tomaž namesto očeta djali, ino bojo veseli, spet tebe videti. Pa kaj se bomo dolgo sprašovali, tega bi dones konec ne bilo. Martin! ti nam narpoprej od kraja vse po redi povej, kako se ti je godilo; po tem bomo še tudi mi tebi povedali, kaj smo doma počeli. Tam gori le per križu na skali je lepa zelena trata, ino tudi pepela ni tam: gor se vsedimo, de te bomo poslušali.« Grejo, se vsedejo, ino Tomaž rečejo: »No, zdaj le začni, Martine!« 
Martin perpoveduje vse od tiste dobe, ker je očeta zadnokrat vidil, noter do tega časa, de jih je spet vgledal. Na tenko je vse razlagal ino pravil, kako se mu je godilo, kaj je mislil ino počel, sosebno kako je v terdi sili v Boga klical, ino kako mu je Bog vselej v potrebi pomagal. 
Zravno se je še kterokrat razjokal. Tudi oče so se morli posolziti, ino kedar vse zaslišijo, rečejo: »No, hvala Bogu, de te spet imam, moj ljubi Martinek! ino de iz tvoje perpovedi spoznam, de si se na svojim otoki močno poboljšal, ter si zdaj veliko bolj bogaboječ, ko si bil poprej!« 
Tud Tomaž so ga prav tenko poslušali, ino mu med perpovedjoj večkrat prijazno perkimali. Zdaj pa začnejo reči: »Res je, ljubi Martin! veliko pobožneji ino boljši si zdaj! Se še kaj veš spomniti, de sim ti enkrat rekel: Bog te bo še v neki posebno šolo poslal? To se je zgodilo. Ja v terplenju se človek narbolji zvuči! Tako si se tudi ti zvučil, Boga prav spoznavati, njega moliti, ljubiti ino za prijete dobrote hvaliti. Veseli me, de si po tem, ko se je tvoje serce v ljubezni božji bolj vnelo, tud na tem pustim otoki dobrotlivost ino prijaznost božjo spoznal, če ravno tu drujiga ne raste, ko ktera jelka, alj kako mah, alj pa kakšne cvetlice, iz katerih bi si rožniga svitka alj pušelca rad ne naredil. Kolkanj več perložnosti imamo mi po vertih alj poljah se Božji modrosti ino dobrotlivosti čuditi, ki jo vidimo zdaj na cvetočim rožnim germi, zdaj na jabeljnu, ki lepo cvete alj obilno sadu nosi; zdaj na zelenim pisanim 1) [Prižanim.] travniku, zdaj na zlatoromenim polji! – 
Tudi za te del sim te vesel, de si dobrote, ki nam jih Bog po ljudeh daja, bolj spoštovati se zvučil. Ko bi od drugih ljudi ne bil malo orodja, le samo nobenga žebla alj knoseljce s seboj prinesil, bi bil moral na otoku konec vzeti. Ravno tako hudo, pa še tudi huji bi bilo za tebe, ko bi bil poprej zanikarn v vuku, de bi preljubiga Boga spoznal ne bil. Brez spoznanja Božjiga bi moral obvupati. – Med vsim mi pa v tvoji perpovodi narbolj dopade – červiček v kluni majhne ptičice, ino pa dim, ki se je iz otoka kadil. Kaj je manjši od červička? Kaj ima manj vrednosti v sebi, ko dim? Alj červiček ti je pokazal ribe loviti, ino te skoz to lakoti ino smerti otel. Dim pa je bil, kakor znamnje na nebi, ki nam je kazal, de je tukaj otok, de nekdo na njem prebiva, ino scer ravno naš ljubi Martinek. Te dim te je iz vsiga terplenja rešil. Vse to je Božja roka storila! Tako Bog iz malih velike reči naredi. Naj bo hvalena njega sveta previdnost!« 
Vsi so obmolknili, ino v svojih sercah Boga molili, ki svojo modrost v pergodbah ljudi tako častitlivo razodeva. Čez eno malo reče Martin: »Mojga pogora dim vas je tedaj iz doma semkaj perpeljal? Moj Bog vender! za narveči nesrečo sim ga imel. Na vse kraje sim premišloval, kako srečo bi mi vtegnila ta nesreča prinesti, pa mi ni nič na misel prišlo. Zdaj že očitno vidim, de je moja narveči sreča. Iz tega se prav spozna, de je resnična: Ni je nesreče brez sreče! Resnično, Bog vse v dobro oberne!« – »Res je to, mu Tomaž poterdijo; za to bi imeli, kedar nas nesreča zadene, vselej misliti, de nam bo prej alj poznej kaj dobriga prinesla; ino če se nam kaj žalige permeri, mirno se v Božjo voljo vdati!« 
Na to Martin pobara, alj se je dim na suho vidil? Oče so djali, de ne, de bi to ne bilo mogoče; ino mu perpovedujejo, kako so se na zelen otok perpeljali, de so, ker so ravno orehi dozorili, tudi Andreja ino Marto s seboj vzeli; kako sta jih prosila, verh gore na otoki z njima iti. Martin pravi: »Že kaj veste, ljubi oče! ktero lepo priliko 1) [Prigliho.] ste mi tam pod oreham pravili? Rekli ste: Vsako terplenje je enako orehu, ki pod grenko in terdo lušino sladko jedro ima. Ino prav ste rekli. Res težko in grenko mi je djalo, ko sim bil veržen na ta otok; zdaj sim pa tudi sladko jedro okusil. Dobro je bilo za mene tukaj biti; vse terplenje se mi zdaj v veselje spremeni.« Peter se nasmeji, rekoč: »Takšnih grenkih ino terdih orehov sim svoje žive dni že več okusil. Če bom še kterga zgriziti imel, bom vselej na to pripodoba zmislil.« 
Martin pokaže zdaj očetu ino možama svoj berlog, studenci no ribnik, ino jim rib za obed 2) [Južno, kosilo.] ponudi. Alj Peter pravi: »Prav lepe ribe so, radi bil se njih poslužili; tode dones povabimo mi tebe na kosilo. Imamo sovolj s seboj. Grem totje, kjer se mi bolji pot h čolnu zdi od uniga, po katirim smo mi prišli, ino hočem berž obed perpraviti.« Hitro naprej h čolnu hiti, ki je nja jamboro 1) [Jambora je ravno drevo, ki na barki stoji, de jadro na-nj pervežejo.] že od daleč iz za skalovja stati vidil. Drugi se pa počasi za njim gredoč pogovarjajo. Ko tje pridejo, jim reče Peter: »Tam na lepo, zeleni mahnati ledini imamo pogerjeno mizo ino stole postavlene; ino jedi so že na mizi.« Res je bilo kruha, mleka, putra, merzle pečenke, pečenih rib ino še druge hrane obilno. Kruh zagledati, Martina bolj razveseli, ko vse druge jedi. Od veselja se razjoka ino ga poljubi (kušne) rekoč: »O ljubi kruhek! koljki prežlahni dar Božji si ti! Tri cele leta sim si ga želel. narkrepkejši živež za ljudi je. Hvala Bogu, de ga spet vidim! Za vsak grižlej kruha bi imeli Boga zahvaliti!« 
Zdaj se vsedejo, jejo ino so prav dobre volje. Še niso se izgovorili, de se je ravno že vmračilo, ino ljuna sklede, verče, ino jedice tako rezsvetlila, de se je na zeleni trati senca za njimi lepo poznala. Zdaj Tomaž rečejo: »Za dones smo se že dosti pomenili! Jutri se mi zdi, de se bo veter zavernil; če bo to, se nategama k domu peljamo. Doma so gotovo že v velikih skerbeh ino nas težko perčakujejo. Torej pojdmo zdaj počivat, de bomo jutri zgodej vstali.« Tomaž ino Peter gresta v čoln, ter si iz jadra nekakšen šotor 2) [Uto.] napravita, de bi v njim spala. Martin pa očeta v svoj berlog pelja, de bi tam prenočila. Prav serčno ga je veselilo, svojga ljubiga očeta, ki jih je v senjah večkrat vidil, zdaj za res v berlogi per sebi videti. Dolgo se še pogovarjata; na zadnje zahvalita Boga še enkrat za ta presrečen dan, ino še le po polnoči zaspita. 
XII. 
Iz žalosti veselje. 
Kakor hitro drugi dan zarja napokne, pride že Peter k berlogu klicat: »Le naglo vstanita ino pojta! Toljko dober veter vleče, pravi, de ga ni treba boljšiga. Berž bomo čoln odrinili, de gremo domu.« Kmalo prideta iz berloga. Martin poprosi: »Le nekoljko še počajta! Preden de otok zapustim, moram še Boga zahvaliti za tolkanj dobrot, ki mi jih je tri leta oblino delil, pa tudi za vse težave, ki mi jih je poslal.« Poklekne po svoji navadi pred križam na skalo, ino Boga s solznimi očmi prav serčno zahvali. To je očetu ino verlimu Petru toljko dopadlo, de sta tudi pokleknila ino prav pobožno molila. 
Vsi terji grejo po tem k morju na breg. O tem času so Tomaž zeleno jelkasto drevce posekali, ino ravno sive, bele, rudeče ino romene banteljce, ki so jih v škatli s seboj prinesli, na-nj vežejo. Martina se začudi ino popraša: »k čemu pa bo to lepo ovenčano drevce?« Tomaž mu odgovorijo: »Tvoji skerbni materi sim, ko smo iz doma šli, obljubil, veselo znamnje v čoln postaviti, če bomo tako srečni, tebe najti. O kako se bojo dobra mati veselili, to veselo znamnje še skorej od deleč zagledati!« Nataknejo zeleno, lepo opisano drevce verh jambore. Med tem perpravi Peter zajterk alj kosilce, ino ko so odkosili, stopijo v čoln ino odrinejo. Hitro in srečno domu pervozijo. Kedar pridejo blizo suhiga, ino Martin svoj dom zagleda, mu je serce od veselja poskakovalo. 
Pa tudi na suhim je vse od veselja oživelo. Mati ino otroci so še dolgo na bregu stali, inu ko Martina vgledajo, mu roke naproti molijo, ino ga od daleč prijazno pozdravljajo. Iz cele vesi mladi ino stari pervro, in ko ga zagledajo, se čudijo rekoč: »Je že res, de ga perpeljajo!« ino k kraju letijo. Ko Martin na suho stopi, vsi vesel glas zaženejo. Ni moč dopovedati veselja, ki so ga mati imeli, svojga ljubga Martina, ki so ga še tri leta za mertviga ožalovali, živiga spet objeti. Od veselja bi ga bili s solzami potopili. Tudi Marta, nja sestra, ino brat Andrejče sta bila silo vesela. Manjši otroci pa niso več poznali svojga brata Martina, in zavolj njegove neznane obleke so se s perviga nekoljko plašili ino se ga bali. Stariši pa jih nagovarjajo ga lepo pozdraviti, in kmalo so se ga pervadli, de je vsak hotel bližej nja biti. Možje ino žene, mladenči ino deklice so mu od vsih strani roke podjali, ga lepo pozdravljali, in mu dobro srečo k prihodu vošili. Od samiga veselja se Martin razjoka, ter pravi: »Moj Bog! veči radosti si ne morem misliti! Le gor v nebesih bo še veči veselje, kedar nas bojo izveličani tako ljubeznivo ino prijazno sprijeli!« 
Mati so bili posebno željni slišati, kako se mu je godilo, za to ga hočejo na ravnost domu peljati, pa drugi ljudje tega ne perpustijo, ter pravijo: »Tudi mi bi ga radi slišali, kaj se mu je čudniga pergodilo!« Peljajo ga pod veliko lipo sredi vesi, ino ga prosijo, naj jim svojo zgodbo pove; ino de bi ga vsi lehko vidli, na klop stopi. Vsak je hotel bližej nja biti, ino vsak nja viditi; zakaj prijazen, lep, mlad pušavnik je vsim grozno dopadil. Nekteri so drugim na uho šeptali, drugi tudi na glas govorili, rekoč: »Doslej smo le stare pušavnike vidili, kterim se je še lice gerbančilo, ki so glavo golo, in dolgo brado imeli; te pa je gladkiga lica 1) [Gladke lice, alj gladkih lic.] ino lepiga obraza, kakor mleko ino kerv (kri), nja lasov fletne kodrice se lepo po ramah gugajo, ino nja dolga rjava suknja, de je ravno ojstra, se mu prav lepo prileže!« 
Vse je zdaj vtihnilo, ino Martin začne perpovedovati. Z perviga je bil nekoljko boječ, ker ni bil navajen, v pričo tolkanj ljudi govoriti: pa nja dobriga polno serce mu je kmalo pomagalo, lehko govoriti. Toljko mično ino zastopno je govoril, de so ga ljudje z veseljam poslušali. Pravil jim je, kako je bil v nevarnosti se vtopiti, žeje, lakote ino zime konec vzeti; kako je zbolel, – de mu je vse njegovo premoženje zgorelo; kako se je spet bal lakote vmreti, in vendar ga je iz vsake nevarnosti Bog otel, ker je v njega zavupal. Jokaje roke proti nebesam povzdigne, ino jim za resnico pove, de spozna to za narveči dobroto Božjo, de mu je dal na samotnim otoku prebivati; de mu je na nerodovitnim skalovji nargorši sreča prisjala, namreč sreča, Boga bolj čisto spoznati, ino de je tam med visokim skalovjam visoko šolo imel, v kateri se je narpotrebnejših reči zvučil, namreč se svojih napčnosti 1) [Pregrešnosti.] odvaditi, ino poboljšati. »V resnici, je djal, ravno toljko hvalo vem Bogu, de me je od tod na tisti otok preselil, kakor de me je spet od unod domu pripeljal.« 
Pravil jim je posebno, de je še le v samotni pušavi prav spoznal, kako velika sreča de je, med ljudmi živeti. Ni mogel dosti svojga veselja skazati, de se spet per svojih prijatlah, sosedah ino znancih znajde. Še enkrat vse prav serčno pozdravi, ino na zadnje Boga z perserčno molitvico zahvali. Zvesto so ga vsi poslušali, kedar je pravil, so mu perkimovali, ino ga omilovali; drugi clo na glas jokali, ino so tako pokazali, de se jim je v serce vsmilil, ino de jih zdaj z njim veseli.« Tud oni hvalijo Boga, ino se z hvaležnim sercam razidejo. 
Martin pa spremi svoje stariše, brate ino sestre domu, in ko na prag stopi, na katerim še tak dolgo več stal ni, se mu od veselja solze vdero. Pridejo v jispo, ino se začudijo, najti mizo pogerjeno. Bogat Tomaž so dali veselo gostvanje pripraviti, de domači materi saj tisti den ni bilo treba skerbeti ino se vbožati. Martin se mora v sredo med vesele stariše vsesti, na eno plat zravno njih se vsedejo Tomaž, na drugo Peter; ino za njima Marta, Andrejče, ino drugi otroci po redi sedijo. Imeli so mnogoterih jedil, ki jih Martin še tri leta vidil ni, za vsako je Boga serčno zahvalil. Posebno pa, ker že nekoljko let ni drujga sadu videl, kakor jelkove 1) [Stroke.] čerše, je bil vesel polne jerbasce rudečih jabelk, romenih grušek, sivih sliv ino rjavih orehov; še bolj pa ga je lepe romene beline ino černiga grozdja veselilo. »Tudi te žlahni sad, je djal. Se je tamkej najde, kjer so pridni ljudje! Brez njih bi bilo tudi okolj naše vesi tako pusto, kakor na otoku, kjer sim jes prebival. Kamerkolj pogledam, vse me na novo razveseli, in opomina, Boga hvaliti, de sim spet med ljudmi.« 
Kedar od mize vstanejo, gre Martin po sveščik alj punkelc svoje stare obnošene obleke, ki jo je prej v en kotec hranil, ino reče: »Tukaj sim vam, preljubi stariši, bratje ino sesterce, tudi kaj s seboj iz otoka prinesil.« Stariši so ga nekoljko po strani pogledali, kakor bi jim to prav ne bilo; otroci se posmehujejo, Tomaž z glavo zmajujejo, ino Peter pravi: »Fuj te bodi, Martine! Kaj je to? Te stare cunje bi bil raji na otoku pustil.« »Martin se pa le smeji, odveže zvežčik in svoje ločnate jerbasčike 1) [Iz ločja spletene.] vunkej jemlje. V berlogi jih je bil s-hranil, ino tako ognju otel. Poprej ko je iz otoka šel, jih je skrivaj v svoje stare cunje zavil. Postavi jih na mizo, in odkrije. Vsi okolj njega so ostermeli, videti polne jerbasce biserov, belih ko srebro, ino koralj, rudečih ko škarlat.« Dete vender! začnejo Tomaž, ti si pa velike zaklade 2) [Šace.] s seboj prinesil, Martina! Ti le biseri so več tavžent raniš vredni, zakaj dosti jih je prav velikih ino berhkih. 3) [Močno lepih.] Tudi korale kaj veljajo. Zdaj, ljubi boter ino botra! vama ni več sile. Lehko dolge, ki sta z njimi pohištvo nastopila, čisto poplačata, ino imata še svojim otrokam kaj obilniga za doto 4) [Erbšino.] dati.« 
»Ne bo tako,« začnejo Martinov oče reči, »vidva jaka moža, Tomaž ino Peter, sta se z menoj ko brata v nevarnost podala; za to si bomo tudi zaklad po braterno razdelili. Ko bi ne bila meni vidva pomagala, bi nikolj ne bil ne svojga Martina, ne biserov, ne koralj vidil. Tukaj tri kupce naredim, iz voljta si, narpervo Tomaž svojga, potem Peter svojga, kterga si hočeta; tretji pa meni, moji ženi, ino otročičam ostane.« 
H koncu obeda sta tudi dva tistih možov, ki niso bili per volji z očetam na otok jti, sama od sebe v jispo prišla, menda, de bi še kakšen kosček pristregla. Ker sta to vidila, pravi eden njuj, ki bi poprej za sto rajniš komej bil na vodo šel: »Glejte si! tu bi bil človek več ko sto rajniš zaslužil. Vse lase bi si spipal, tak me greva, de se nisim z vami podal.« Drugi pa, ki bi še za jeser (tavžent) rajniš svojiga živlenja v tako nevarnost postavil ne bil, je djal: »Ej! ne le sto, še več ko jeser rajniš bi bilo tukaj dobiti; ino za toljko bi se bil jes tudi lotil.« Tomaž to slišati, pravijo: »Poberta se mi, obedva nista trohe vredna! Drujiga vaj ni, ko nesramna samogoltnost, ki se za svojga bližniga ne geneta, preden dnarja ne vidita; prav vama je, de bota prazna šla.« 
Zdaj Martinovim starišam Tomaž rečejo: »Jes od teh biserov betva ne vzemem! Vidva sta vbožna ino imata sedem otročičov. Za greh bi imel, jim le en biser odvzeti. 
Za potrebo že imam, ino več si ne želim. Peter pa mora svoj lep del vzeti, zakaj on je res prav potreben, ino spodobi se, se za serčnost, ki se je v toljko nevarnost podal, svojo plačilo dobi.« S hvaležnim sercam je Peter svojo obilno plačo vzel. Hvaležen oče ino mati Tomaža spet nagovarjata, naj svoje vzemejo; Tomaž pa se jima lepo zahvalijo, rekoč: »Mi je malo mar za te reči! Biseri ino koralje so malo vredne reči, proti tem, kar je Martin še žlahnejši s seboj iz otoka prinesil. Nabral si je še drajši zakladov – spoznanje Božje, terdno zavupanje in ljubezen do Boga ino bližniga! To so pravi biseri, od kterih sv. Evangelj govori, teh si nabirajmo! – 
Povem vam, de me je pergodba Martinova v dobrim, posebno v zavupanji v Boga, močno vterdila, ino to mi je toljko dobička, de za vse bisere v morji, ino za vse koralje, ne maram. Ja, preljubi moji prijateli! Božjo vsmilenje ino njegova previdnost je globokeji, ko neizmerjeno morje, v katerim so ti biseri bili. Naj bo tudi našo zavupanje v Njega tako terdno, kakor nepremaklive skale ob morji, na katerih so te koralje rastile.« 
Martin je spet med ljudmi stanoval. Kar ga je na samotnim otoki lastno premišlovanje navučilo, po tem je zdaj ravnal. Izslekel je svojo poprejšno obleko, ino se spet nosil po šegi drugih mladenčov v vesi. – Pomagal je svojmu očetu jerbase plesti, botru Tomažu pa ribe loviti. Bil je zali mladenč, vsim drugim narlepši izgled; gola čednost bila ga je. Bil je veselje, pomoč ino žlahna jigla svojim starišam. Njegov boter Tomaž niso imeli lastnih otrok, ino so njemu svoje pohištvo ino ribšino alj ribje sporočili. Martin je bil pa tudi zali mož, ves ljubezen do Boga ino do bližniga. Imeli so ga v celi vesi za narbolj pošteniga očeta, ino narveči dobrotnika vbogih. Vse ga je spoštovalo ino hvalilo; še dolgo dolgo po njegovi smeri je slovelo njegovo lepo ime. 
Previdnost Božja. 
Kak modro Bog vse viža, Ohrani vse stvari! Naj vzdigne, alj poniža, Vse dobro naredi. Oh, srečen, kdor prebiva V zavetji 1) [Varstvi.] božjimu! Kako mirno on počiva Na sveti revnimu! 
Le Bogu se izroči, Ker On za te skerbi! Po dnevi in po noči Nad teboj On bedi. Potrebe tvoje znane So Njemu čisto vse; Tvoj Oče On ostane, Če ravno tepe te. 
Nikar se mu ne brani Če tebi šibo da; Glej, šiba ti oznani, De te za ljubo ma. Naj z enoj rokoj vdari, Zacelil z drugoj bo; Obvupati se vari, In derži Nja zvesto! 
Glej sonce lepo seje Za hudim dežam spet, In lepši nam ogreje Od deža rosen svet. Ravn tak za solze tvoje Plačilo tebi da, In za terplenje svoje Boš enkrat hvalil ga. 
Le terpi voljno, duša! Saj kratko le terpiš; Tvoj Oče te poskuša, Alj voljno prestojiš. Oh, kak bo veselilo V nebesih tebe to; Terplenje vse menilo, Veselje večno bo! 
